V teh tednih sem isti stavek slišala dvakrat, v povsem različnih kontekstih. Prvič, pred več tedni, pred nedavnim v pisanju o omenjenem filmu o življenju uporniške pisateljice George Sand. Z življenjskim partnerjem spregovori (tudi) o tem, kako je za lastni razvoj pomembno osvoboditi se misli, ali si ti in tvoje pisanje komu všeč (ali pa ne). Čim zaideš v to past, je konec vsega, ker nisi več prost. Drugič, včeraj, ko sem v nekem banalnem ameriškem filmu slišala, kaj glavni igralec pravi svoji izbranki: “Čas je, da prenehaš s tem. Da se nehaš stalno obremenjevati s tem, ali te sprejmejo ali ne ali si všeč ali ne. A ni to malce prenaporno? A ni nastopil čas, da se končno sprostiš in - kaj za to - se pač pokažeš taka, kakršna si? In naj te sprejmejo ali pa ne”. Enostavno izrečene besede, včasih tako težko izvedljive. Ko pa smo družba, ki hlasta po tem, da si stalno sprejet, če nekaj pokažeš ali imaš: primerno obleko, vedno mladostno telo, poznavanje te ali one tematike, ključ takega ali drugačnega avtomobila in preko poznanstev ključ do takega ali drugačnega poklicnega in socialnega položaja. Človek potem verjetno celo življenje hlasta po tem, da bi ga sprejeli takega, kakršen je v resnici, kakršen je v tistem trenutku: lahko tudi ranljiv in neodločen, brez šminke na obrazu, nervozen ali z zamegljeno predstavo svoje