V romanu Ljubimki je mit ljubezni demontiran na ta način, da se pred nami pojavi skelet odnosov med spoloma, ki je lahko šele v tej pojavni obliki, torej izščiščen vseh idealiziranih predstav, ki jih je nanj obesila trivialna literatura, izpostavljen hladnemu analitičnemu pogledu pisateljice. Le-ta seveda vidi kot privrženka političnega feminizma v Beblovem smislu, kakor je nekje dejala, v odnosih med spoloma podobno hierahijo, kot se vzpostavlja v razmerju med delom in kapitalom. Toda če socialdemokrat Avgust Bebel (1840-1913) meni, da se ženska ne more osvoboditi, dokler ne bo osvobojena celotna družba, Elfriede Jelinek kakšnih sto let kasneje ugotavlja, da “osvoboditev izpod pritiska produkcijskih sredstev, torej njihovo podružbljenje, ne pomeni nujno tudi osvoboditve ženske”. Ženska je pri Jelinekovi torej v marksističnem smislu dvakratno podrejena. Tako sta predstavljeni tudi glavni osebi romana, Brigitte in Paula. Brigitte, ki živi v mestu, je popolnoma jasna struktura odnosov med spoloma, zato se zaveda, kako mora delovati, da se bo poročila z električarjem Heinzom in tako stopila za stopničko višje na lestvici razrednih odnosov, kar pomeni, da ne bo več šivilja v tovarni ženskega modnega perila, ampak žena trgovca z električnimi aparati. Edini Brigitin kapital je njeno telo, a teh je, kot cinično ugotavlja pisateljica, na tržišču še precej. Toda Brigitte ima na srečo precej jasno predstavo o tem, kaj mora storiti, da bo izbrano prav njeno in ne katero drugo telo. Paula, druga ljubimka, ki pa živi na deželi, te predstave na žalost nima, zato ne deluje premišljeno, ampak jo zapeljejo revije, v katerih je na najvišje mesto postavljen trivialni mit sreče, ki ga poguje ljubezen. Tej predstavi žrtvuje Paula po-