tri so kar naprej vrtali mali vražiči. Doma tedaj še niso imeli avta, a mik motorizacije je bil nevzdržen. Štefka je najprej naredila izpit za motor, to so bili še tisti hecni stari motorji, in po motorju še izpit za avto. Kakšna šoferka je? “Energična v križiščih in umirjena na cesti,” pravi. Prvi avto pri Kučanovih je bil fičo, potem je prišel austin. Imeli so tudi stoenko. Zdaj že celo večnost vozijo golfa. Tudi najnovejši Kučanov avto je golf, le da so to pot kupili malo prostornejšo, karavan izvedbo, da gre vanj voziček za Fedjo. Fedja je prvi vnuk in največji sonček. A ta hip je Fedja še daleč. Pravkar vstopa v njeno življenje njen Milan. Bilo je na eni od številnih študentovskih krvodajalskih akcij, bila je v prvem letniku. Dala je več krvi kot po avadi, tri deci. Po tistem so, kot je bilo v navadi, dobili pol klobase, kavo in šilce konjaka. Pri priči ga je opazila: “Tam je bil en lušten fant, ki se je pohvalil s tremi decilitri krvi.” “Pa kaj, sem rekla, tudi jaz sem dala tri deci.” Ni maral konjaka,ponudila mu je svojo kavo. Beseda je dala besedo, stekel je pogovor. Krvodajalska klapa je najprej sedla na neko ograjo. Fant, ki je tudi dal tri deci krvi, je imel na prav poseben način modre oči. Ampak najprej ni opazila oči, temveč način, kako govori. Govoril je tako kot še noben fant pred njim. Duhovito, razgledano, takoj je zadel bistvo. Videlo se je, da veliko ve, da veliko premišlja. Kako je znal z anekdotami in drobnimi duhovitostmi vselej sprostiti napetost! “Ujel me je na svojo duhovitost,” pravi Štefka, ki je tudi sama duhovit človek. A kmalu je pod površjem zatipala tudi mehko dušo, ki gleda vselej na široko in naprej. Po tistem so se odpravili še na Rožnik in Štefkino obzorje je bilo že polno modrine prijaznih oči duhovitega Prekmurca, študenta prava. Poročila sta se 30. maja. Nosila je preprosto svetlo oblekico, za poporočno pot v Bohinj pa kostim peščene barve s čipkasto bluzo. Vse so ji sešili sosedje krojači. Na poročno potovanje sta jo pozneje, poleti, mahnila še z dvema paroma: dva avtomobila, trije šotori. Benetke, Verona, Lago di Garda. Po tistem se je začelo pravo življenje. Sprva navadno, zelo vsakdanje. Majhno blokovsko stanovanje v Šiški. Potem selitev v drugo blokovsko stanovanje, na Jami, in pozneje še v tretjega. Leta l964 se jima je rodila prva hči Ana in čez štiri leta še druga, Špela. Sosedje si lahko ogledujejo družinskega poglavarja pri najraznovrstnejših domačih opravilih. Prav nič mu ni nerodno pred vrati stanovanja čistiti čevlje. Štefka je že doma v Šmartnem dobila v dar staro singerico. Z njo se je naučila vseh veščin šivanja. Iz dveh starih plaščev zna vešče sešiti novega, šiva za otroka, sprošča oblikovalsko fantazijo. V Ljubljani izhaja modni časopis Maneken. V njem so poleg domače mode tudi modeli francoske visoke mode. Z nekaj potrpežljivosti si je mogoče doma ali s pomočjo šivilje sešiti tudi precej natančno kopijo Diorjeve obleke. V Štefki vse življenje tli nekaj malega koketnosti. Je sicer močnih kosti, trdnih členkov, njene roke so čvrste in njen vrat je krepek in oznanja življenjsko moč. Po drugi strani pa je vse življenje zgledno vitka in skladna. Nikoli nima težav s konfekcijo. To je poseben božji dar, kar ve marsikatera med nami. A koketnost je treba ponavadi skriti, posebno zadnjih petnajst let, ko je toliko na očeh javnosti, in javnost je neusmiljena in zna biti kruta. In hudobna. Paziti mora tudi na obutev. Z Milanom sta skoraj enake višine in vrtoglavih pet, ki bi ji sicer dobro pristajale, skoraj nikoli ne obuje. Kot ženska je torej na neki način prikrajšana, a tega sploh ne objokuje. Le tu in tam, tako rekoč ilegalno, šine na dan za kratek čas neka druga Štefka. Kot tedaj, ko sva imeli pred zdaj že veliko leti dogovor v parlamentu, kjer je bila zaposlena skoraj ves svoj delovni vek, in je prišla pome k vratarju, da me odpelje v svojo sobo. Na nogah je imela temno modre sandale z visokimi, elegantnimi petami, nosila je koketno temnomodro zvonasto krilo, ki je opletalo po mečih tik pod kolenom in poudarjalo boke in zelo elegantno, napol prosojno belo modrobluzo. Temno modra je sploh njena najljubša barva, čeprav ima rada tudi vse peščene, naravne tone in zeleno. Malo sem jo občudovala, ker je bila to neka čisto drugačna ženska, kakršno sem poznala, malo pa se mi je stiskalo srce. Šele tedaj sem dojela, čemu vse se mora kot prva dama po eni strani odpovedovati, po drugi pa tega, da je lepa ženska, tudi noče kar pozabiti in odvreči.