Pred kratkim sem se srečal z znanim trgovcem, ki je tudi zvest bralec Novega glasa in me je opozoril, prijazno, a dovolj odločno, da sem mu prisluhnil, da ni vse tako, kot sem pred dvema tednoma zapisal o razmerju med proizvajalcem, trgovcem in kupcem, ko sem v bistvu napisal, da je danes edini način, da se mi, navadni ljudje in kupci, upremo odiranju tako, da ne kupujemo določenih (pre)dragih stvari, za katerimi stojijo izkoriščanje in bogati zaslužki imetnikov blagovne znamke-proizvajalcev in trgovcev. Povedal mi je, kako danes tudi imetniki znanih blagovnih znamk pritiskajo na vse mogoče načine na trgovca, mu režejo vedno tanjšo rezino kruha-zaslužka in tudi to mi je dejal, da so že take blagovne znamke, ki zahtevajo bančni kredit kot garancijo za morebitno neprodano blago, ki ga ponujajo trgovcem. Rade volje to prenesem našim bralkam in bralcem, ker je to samo pojasnilo več, ki nam govori, da v današnji globalizaciji zares služijo samo nekateri, drugi pa so samo člen verige, ki je tem bogatinom potrebna, da postajajo iz dneva v dan bogatejši. Da je nekaj hudo narobe z vsem tem, priča tudi podatek, kako “velika imena” sodobne mode odirajo tretji in četrti svet, kot lahko imenujemo države, v katerih je delovna sila, preprosti in revni ljudje!, zelo, zelo poceni. V preprostih besedah to povemo tako, da rečemo, da je v tretjem in četrtem svetu delovna sila, ponavadi so to ženske in moški, ki komaj zaslužijo za kruh, izkoriščana vsaj tako, kot so bili nekoč sužnji, tlačani v srednjem veku in delavci v tovarnah v času, ko je vladal prvi divji kapitalizem. Da danes vlada divji in to t.i. “turbo kapitaliizem”, ni potrebno nikomur posebej poudarjati, ker je to tistim, ki hočemo videti in razumeti, jasno. Pred kratkim je tudi dnevnik Corriere della Sera posvetil kar celo stran temu oderuštvu in bogatenju nekaterih, ki se imajo in jih nekateri od nas imajo za “guruje in posvečence” današnje mode. Seveda italijanski dnevnik ni sam naredil raziskave, tudi zato ne, ker bi sicer izgubil reklamo, od katere predvsem živi, ampak se je oprl na reportažo slovitega Wall Street Journala, ki je prinesel podatke, da italijanski slavni modni kreator (In zakaj ne bi preprosto rekli krojač?) Valentino redno pošilja v Egipt blago, kjer mu za štirideset borih centov evra na uro pridne egipčanske šivilje sešijejo moško obleko, katero potem Valentino prodaja po 1300, celo po 1500 dolarjev na kos. Danes izjemno poznana modna hiša Prada počne še slabše stvari, saj na Kitajskem in drugod, tudi v Sloveniji, proizvaja čevlje, modne dodatke, torbe, obleke itd. in plačuje delavke in delavce tam po nizkotno podplačanih tarifah, celo samo po dvajset, trideset centov evra na uro, a je njen direktor in obenem mož gospe, ki je lastnica blagovne znamke Prada, baje je tudi sama modna kreatorka, na vprašanje, če je to res, časnikarki dnevnika jezno zabrusila: “Prada proizvaja, kjerkoli hoče in to nikomur ni mar, saj je Prada svetovno uveljavljena blagovna znamka”. Drobnogledu ameriških časnikarjev ni ušel niti velebogataš Armani, za katerega so ugotovili, kako se poslužuje uslug egipčanskih šivilj, kot tudi daje šivati, recimo, volnene hlače v Moldavijo, obleke v Egipt in Ukrajino in še kam, vedno po štirideset centov evra ali manj na uro; tudi Bolgari in Romuni so delavni, predvsem pa poceni. Volnene moške hlače potem sloviti “Giorgio The Glorious”, kot so ga v začetku osemdesetih let minulega stoletja v ameriški reviji Time poimenovali, ko so ga krstili za mednarodno zvezdo mode, pri nas prodaja po ugodni ceni, stanejo nekaj manj kot štiristo evrov. O vas ne vem, a sem sem že pred izložbo, da jih bom kupil! In še bi lahko našteval, tudi moška “srajca z brki”, narejena v Romuniji, kjer šivilje dobijo trideset, petintrideset evrov mesečne plače, moški le malo več, stane lastnika blagovne znamke samo tri evre, kvečjemu pet, s prevozom in carinskimi dajatvami kvečjemu osem evrov, a jo pri nas prodajajo od osemdeset evrov navzgor, je lep primer brezobrazne globalizacije in divjega kapitalizma, ki se danes obnaša ravno tako, kakor ga je bil opisal prosluli Karl Marx. Zato gotovo ni naključje, da se bradati nemški filozof reži na vse pretege, kjerkoli že je... Italijani so mojstri besede, vedno najdejo neko tako besedo, s katero sicer povedo grozne stvari, a je ponavadi ta beseda lepa in nič kaj hudo zveneča. Ena takih besed je zadnje čase razvpiti “dislocamento”. Lepo zveni ta nova beseda, ki je starejši ljudje ne razumejo, in to je tudi namen njene uporabe. Italijanski časnikarji jo, predvsem po radiu in televiziji, radi uporabljajo, kot radi za “delovno silo” uporabljajo izraz “risorse umane” (človeški viri), tudi ta izraz je meglen. Pa sta besedi med seboj zelo povezani: najprej je na vrsti “dislocamento”, kar pomeni, da lastnik blagovne znamke v Venetu tovarno zapre in “deložira” stroje v Romunijo, Moldavijo ali Ukrajino, kjer ima cenejšo delovno silo, pardon, kjer “risorse umane” ne povzročajo težav, saj stanejo zelo, zelo malo, nimajo nobenih sindikalnih pravic in jih tudi kmalu ne bodo imele. In kaj naredijo “risorse umane”, ki so bile zaposlene v tovarni, ki jo je lastnik zaprl, da bo služil več na Vzhodu in na Daljnem vzhodu? Lahko pritiskajo nosove na izložbena okna in seveda še naprej kupujejo izdelke, ki so jih nekoč same izdelovale, seveda za višjo ceno kot takrat, ko so same stale za strojem in jih izdelovale... Če imajo seveda “risorse finanziarie”! Če teh nimajo, jim seveda ostaja “know how”, na katerega so ti prekleti mojstri besed in dobička za vsako ceno in na vsaki koži tako ponosni! Kam naj si ga vtaknejo, ta “know how”, ki bi mu lahko rekli znanje, a mu ne, ker se sliši preveč razumljivo, kam naj ga vtaknejo torej ti sodobni reveži naše družbe, ko ostanejo brez zaposlitve? Seveda pa je “italian style” nad vsem, brez tega ne gre, tudi zato “čevlje, ki dihajo”, izdelujejo vse v Romuniji in na Kitajskem, da lahko stanejo pri nas več in zato, da ima lahko lastnik te blagovne znamke še večji dobiček in še grša očala, ko po televiziji naklada take, da je poslušanje razglašenega klavirja in počenega zvona pravi harmonični balzam za ušesa v primerjavi z njegovim blebetanjem! paljk@noviglas.it