V začetku druge polovice 19. stoletja so šivilje šivale še vse ročno, pozneje na šivalne stroje na nožni pogon in z vodoravnim čolničkom. »Dedova sestra Urša (*1870) se je izučila za šiviljo v Lazah pri Laški Micki. Šivala je vse do pozne starosti pri devetdesetih letih. V hiši ni imela elektrike, šivala je pri petrolejki. Včasih so otroke hitro vključili v delo. Teti sem pomagala pri šivanju do svojega štirinajstega leta. Vsako obleko je na roko v celoti sheftala (naudarila), potem je glavne šive potegnila skozi šivalni stroj. Vsa drobna dela je končala z ročno izdelanimi okrasnimi šivi. Ko je bil izdelek zašit, sem pobirala hefto (nitke) iz oblačila. Ob skupnem delu mi je pripovedovala, da najprej ni imela šivalnega stroja. Vse delo je opravila na roke. Za izdelavo krila z gornjim delom je rabila vsaj dva dni dela, pa tudi več. S štih-štih šivom (dvojnim šivom), podobno kot je strojni šiv, je zašila vse. Poznala je tudi okrasne šive za obrobe, za našitke, šive za gumbnice in robni vbod. Vsega tega me je naučila. Po tetini smrti je prihajala šivat na dom šivilja iz vasi. Z vozičkom so pripeljali njen šivalni stroj, ker na drugega ni hotela šivati. Prišla je v zimskem času. Zašila je vse za vso družino, od perila, srajc do suknjičev.« (11)