Zadnjih osemnajst tednov je na Hrvaškem vladala prava loterijska mrzlica, saj so začeli igrati tudi številni, ki še nikoli niso vplačali listka za loto. No, lahko bi rekli, že videno tudi v Sloveniji. Gotovo se še spomnite, kako smo lani trepetali za sedmico in so tedaj še najbolj prepričani nehazarderji, stare mamice in babice hiteli vplačevati svoje kombinacije in pričakovali bogato nagrado. "Ne igram prvič. Na loto sem stavil takrat, ko sem nujno potreboval denar za gradnjo hiše. Ne boste verjeli, res sem zadel, za žakelj cementa," je pripovedoval neki gospod, ki je glede na to, da je na vodilnem položaju v podjetju in da se zanj ne spodobi čakati v vrsti za vplačilo, to opravil po prijateljih. Neka babica je za vsakega vnuka določila dobitno kombinacijo, zet je to vplačal in na koncu pobral dobitek. Ko bi ga vsaj, kajti tudi njegova strašna tašča ni imela srečne roke. Vsi so zadeli eno samo štirico, kajti verjetnost za glavni dobitek znaša ena proti 15 milijonov (točneje 1 : 15.380.935), zato se vsiljuje vprašanje, kdo dobi več, ali tisti, ki redno igra, ali oni, ki nikoli ne igra in zlaga denar na kupček. A če ne poskusiš, nimaš niti ene proti petnajstim milijonom možnosti. Pač nimaš niti najmanjše možnosti. Saj poznate tisto šalo o Gorenjcu, ki je Boga prosil za glavni dobitek na lotu, iz tedna v teden bolj sitno moledoval in moledoval, dokler Bog ni obupal nad njim in mu zavpil: "Janez, saj bi ti pomagal, da bi mi nehal sitnariti, ampak prej vsaj eno kombinacijo vplačaj."