Tako so kot neslana šala izzvenele najbrž dobro mišljene besede predsednika republike, da bo naša država lahko učinkovita le, če se bodo poslanci in ministri v vladi čutili zavezane najprej in predvsem interesom države in njenih ljudi. Zgodovina bo namreč zapisala, da med vsemi devetdesetimi novimi predstavniki ljudstva ni bilo niti enega Hvalice, ki bi se vsaj zaradi videza uprl diktaturi na volitvah premočno zmagovite stranke. Nobenega med demokratično in svobodno izvoljenimi poslankami in poslanci če izvzamemo duhovičenja Saša Pečeta in Alojza Peterleta ni bilo, ki bi (lahko tudi naivno) ugotovil, da po ustavi ni vezan na kakršna koli navodila in zato terjal pravico, da takoj izvoli svojega predsednika parlamenta. Namesto tega so vsi do zadnjega pohlevno pristali na razlago bivšega vodje poslancev LDS, češ da nimajo v parlamentu kaj početi, dokler se šefi strank ne zmenijo, kako bodo razdelili vse vplivne in dobro plačane državne položaje. Ljudje so po volitvah, poučeni s slabo izkušnjo Bajuk-Janševe vlade, od izvoljenih poslancev zagotovo pričakovali več kot le njihovo samoustoličenje. Jasno je sicer bilo, da parlament ne more prevzeti državnih vajeti v svoje roke, toda vsaj poskusil bi lahko pospešiti konstituiranje nove vlade, tako da bi konstituiral najprej sebe. S tem, da je vse skupaj odložil, pa je pristal na to, da ostane drobiž v boju strankarskih veljakov za oblast.