Med dilerji obstajata dve šoli. Stari na mladce gledajo malce s prezirom, pa čeprav delajo tudi zanje. Temeljna razlika med obema je vidna v odnosu do represivnih institucij - stara šola jih iskreno sovraži, med mladimi pa ni tako striktne opredelitve, ker uporabljajo tudi sovražno stran za poravnavo lastnih računov. Tako je pazniška služba nekega dne v kuverti prejela informacijo, da ima neki obsojenec mamila. Takojšnji akciji je sledil zaseg nekaj gramov heroina. Izdani obsojenec je imel srečo, da mu soobsojenci niso dobro podtaknili mamila. Še bolj škodljivo (za posel in prestajanje kazni) je širjenje govoric in cinkarjenje pedagoško-svetovalni službi. Organizirano tihotapljenje je višja stopnja. Za ta del posla se ponavadi uporablja kurirčkova pošta. Rekruti, ki se javijo sami ali jih angažirajo pametnejši, prenašajo večje količine za provizijo, najmanj 1000 tolarjev na gram dospelega mamila. Za kurirčke so najprimernejši tisti, ki imajo izhode in tudi potrebujejo več denarja. Ti so redna tarča pritiskov. Z ene strani nanje pritiskajo delavci zavoda. Večinoma jih povprašujejo o ilegalnih dejavnostih zaporniškega podzemlja in incidentih, o soobsojencih in sostanovalcih ... Po drugi strani pa na srečneže, ki kak dan meseca preživijo izven zidu, prežijo soobsojenci. Od povsem prijateljskih napeljevanj soseda narkomana, da mu z izhoda prinese kak ščepec sreče, pa do prisile. Skoraj vsakdo, ki ima izhode, velja za cinkarja. Nato pa slednji dobi priložnost, da pokaže pogum in pripadnost.