Koncertni repertoar je zadnje čase resda precej manj razgiban kakor v bližnji minulosti, so pa zato toliko bolj sveže že dodobra prežvečene uspešnice, čemur botruje tudi in morda predvsem vrnitev solo kitarista Charlieja Sextona . Muzikant, ki je Dylana spremljal že v plodnih letih 1999-2002, premore karizmo, osebnost, zlobneži bi rekli ego. Si drzne stopiti v ospredje, mojstru ob bok, nakar družno drugačita stare napeve, ki se jih Dylan, ko je pri volji, loti še z glasom. V Zagrebu se jih je s špasnim skandiranjem, nekakšnim dylanovskim repanjem, ki se je prikradlo v epsko Desolation Row in med stihe nekaterih drugih pesmi. Ali pa komaj opazni ščepci ironije: Že brž po uvodu je zapel It Ain't Me, Babe , kjer ženski pravi, naj si poišče drugega, saj pri njem ne bo našla moči in uslužnosti, po katerih koprni, brž zatem pa še diametralno nasprotno I'll Be Your Baby Tonight, kjer babnico vabi k romantičnemu užitju noči.