Medijska fraza tedna je »vidno pretreseni« – označuje pa psihično stanje tistih, ki so si po službeni dolžnosti ogledali odkrite posmrtne ostanke brezpravno pobitih maja ali junija 1945 v rudniškem rovu sv. Barbare pri Laškem. Kot še marsikatera medijska fraza je tudi ta tavtološka: kakšen pa naj bo človek, ki je pravkar videl nekaj stotin okostnjakov, nametanih na kup, če ne »vidno pretresen«?Toda kot v vsaki obrabljeni frazi je tudi v tej zrno resnice. In kot v vsaki resnici je tudi v tej ščepec ironije.Zaradi množičnih grobišč ljudje doslej niso bili »vidno pretreseni«. Bili so »vidno nepretreseni« ali pa »nevidno pretreseni«. Še več! Dokler je bilo preštevanje kosti samo medijska in konverzacijska fraza – priznam, tudi sam sem jo prav rad uporabljal –, ne pa fizično, dejansko odkopavanje posmrtnih ostankov, je bilo v tem vedno nekaj polovičarskega. Ljudje so bodisi kazali, da jim ni mar za trupla, ki tako rekoč vstajajo od mrtvih, ali pa jim je bilo mar, vendar tega niso kazali. V tem smislu, da so bili njihovi cilji bolj politični kot pa osebno pietetni.Ko se o tem še ni smelo naravnost govoriti, se je govorilo v metaforah. Takrat še ni bilo medijskih fraz, bile pa so literarne. Sprava, za katero so se začeli zavzemati disidenti sredi osemdesetih, je bila v bistvu predlog družbene katarze in osebne politične drže, povzet po literarnem motivu Antigone – ki pa razen v ozkih intelektualnih krogih ni bil sprejet. Se sploh ne čudim, da je bilo tako. Za obsodbo množičnih pobojev nismo potrebovali literarnih metafor. To ni koristilo niti literaturi, v kateri je takrat mrgolelo ne najbolj umetniško prepričljivih osebnih dilem med domobranstvom in partizanstvom, niti svojcem žrtev in naslednikom političnih prepričanj pobitih, kaj šele splošni družbeni klimi.Tudi formalizacija sprave, ki sta jo v Kočevskem rogu simbolno sklenila predsednik Kučan in nadškof Šuštar, je imela bolj malo učinka. Seveda je res, da je mrtve treba pokopati in da to mora storiti najvišji predstavnik države – še posebej takšen, ki so ga mnogi obtoževali, da je politični naslednik tistih, ki so poboje zagrešili. To se mi zdi podobno za lase privlečena trditev kot dejstvo, da je bil eksponent sprave na drugi strani ravno najvišji predstavnik RKC. Zakaj bi se moral predsednik države opravičevati metropolitu? Zato, ker so bili po nekih splošnih predstavah domobranci verni, partizani pa ateisti? Hočem reči, da Šuštar – pri vsej svoji benevolentnosti in pozitivni naravnanosti – nikakor ni bil primerni simbolni partner za spravo. Kučan že, Šuštar pa nikakor. Kar je bilo storjeno, je bil zločin proti človeštvu, ne proti Cerkvi, in za obsodbo tega dejanja ne potrebujemo Jezusovih naukov, tako kot ne potrebujemo ne Sofoklovih ne Smoletovih. S tem je bila narejena spravi slaba usluga, saj je vse skupaj izpadlo, kot da gre za nekakšno moralno povračilo škode nekemu abstraktnemu pojmu, ki pa je v resnici simboliziral samo del tistih, ki so to obsojali. In če ne bi bila ravno Cerkev tista, ki se ji je bilo treba opravičiti, bi to opravičilo tudi več ljudem prišlo do živega.Svoje so v nadaljevanju prispevale še stranke, ki se po stari slovenski navadi niso znale dogovoriti niti tega, kako grobove oziroma vsaj neki skupen, simboličen grob obeležiti in kako v nekaj besedah, toda natančno in za vse sprejemljivo definirati žrtve in sam zločin, ki jih je pokončal.Dandanes pa so žrtve povojnih pobojev stvar medijskega senzacionalizma. Fraza »vidno pretreseni« je samo eden od dokazov. Spomnite se samo nedavnega poskusa manifestacije potomcev ezulov pri Lokvi, ki so jim jo naši vrli Primorci preprečili. Mar niso to bili prizori, ki so spominjali na bližnje srečanje navijaških skupin po tekmi? Informativna vrednost tega dogodka je bila s stališča gledljive televizije podobna. A kakorkoli, za razliko od drugih primerov senzacionalizma pa tukaj nisem prepričan, ali je to res nekaj slabega. V skladu s prevzeto novinarsko etiko je, da kamere ne prikazujejo (preveč veristično posnetih) trupel, ki se znajdejo v središču pozornosti. Morda bi pa preiskovalci grobišč vendarle morali spustiti kamermane v jamo, da bi drastično posneli v agoničnih pozah zverižena okostja, lobanje s topimi udarninami, zraven pa še kak oseben predmet, ki bi nas še bolj vidno pretresel. Morda pa bi žrtve pobojev morali posneti v slogu posnetkov iz Auschwitza, na katerih si je lahko ves svet ogledal kidanje trupel z buldožerji v jame. Morda pa bi morali vóden ogled rova sv. Barbare omogočiti tudi novinarjem in fotografom, da bi končno enkrat nekaj napisali na podlagi lastnega doživetja.Predlagam, da k problemu sprave, ki je ni in ni od nikoder, pristopimo na drugačen način. Doslej smo se ubadali z literarnimi metaforami, političnimi simboli, zgodovinskimi resnicami in funkcionalno nepismenimi pisci part na spominskih obeležjih. Dajmo vse to posneti in poskrbimo, da bo čim več ljudi to videlo in da jim bo pri tem šlo na bruhanje. Ker navsezadnje, morda pa sprava sploh ni stvar morale – ampak preprosto stvar želodca.edijska fraza tedna je »vidno pretreseni« – označuje pa psihično stanje tistih, ki so si po službeni dolžnosti ogledali odkrite posmrtne ostanke brezpravno pobitih maja ali junija 1945 v rudniškem rovu sv. Barbare pri Laškem. Kot še marsikatera medijska fraza je tudi ta tavtološka: kakšen pa naj bo človek, ki je pravkar videl nekaj stotin okostnjakov, nametanih na kup, če ne »vidno pretresen«?