V Mercatorju dejstvo, da je v nadzornem svetu delo preglasovalo kapital, kar bi bilo pokojnemu Kardelju gotovo v veselje. Zakon o soupravljanju delavcev pač določa, da v velikih gospodarskih družbah z več kot tisoč zaposlenimi pripada predstavnikom delavcev najmanj polovica mest v skupnem številu članov nadzornega sveta, pa pika. Te predstavnike dela izvoli svet delavcev po poslovniku, ki ga sam sprejme in o tem enostavno le obvesti skupščino delničarjev, torej lastnike. Če ima nadzorni svet sodo število članov, imata lahko delo in kapital liho število nadzornikov, če pa gre za liho število nadzornikov, so zastopniki dela nujno v številčni premoči nad zastopniki kapitala, če naj bo spoštovano zakonsko določilo, da zaposlenim pripada vsaj polovica mest v nadzornem organu. Z razvojnega vidika je to gotovo nevzdržno. Težko si je zamisliti resnega investitorja, ki bi vlagal kapital v veliko firmo, kjer bodo v nadzornem svetu lastnike lahko kadarkoli preglasovali predstavniki zaposlenih. Če je lastništvo firme za strateško odločanje v nadzornem svetu v velikih družbah tako nepomembno, pa se z dodatkom ščepca ironije vsiljuje vprašanje - zakaj sploh privatizacija.