Matej Lakota je v svojem romanu Le trije vedo, kaj se je zgodilo dokazal, da obvladuje zahtevno prozno tkivo, ki ga vešče obrača, preoblikuje, kjer je to potrebno, in vabi k branju. Zgodba o mladosti, o mladeničih, ki se že pošteno spogledujejo z odraslostjo, a vendarle še vedno prav naivno padajo v brezna neobremenjene mladosti, je lepo zaokrožena. Osebe so psihološko dodelane, avtor o njih premišljuje, jih postavlja pred oči bralca, hkrati pa skozi zgodbo prikaže osebnostni proces, lok, po katerem se le-ti spreminjajo oz. se ne spreminjajo. Kajti bistvo zgodbe je prav v nakazani dvojnosti – težiti k odraslemu, samostojnemu življenju, čeprav jih nevidne spone še vedno zadržujejo na igralih otroštva. Jezik v romanu je bralno prebavljiv, dialogi so iskrivi in živi, kar avtor doseže s skladnostjo med psihologijo književne osebe in socialno zvrstjo jezika, ki ga še dodatno začini. Tako ne manjka vulgarnih, trših izrazov, hrvatizmov, pogovornih jezikovnih odtenkov in podobnega. Kar naredi roman privlačen, pa je njegova humorna plat, ki sicer odstira nekatera najpomembnejša bivanjska vprašanja mladostnikov. Avtor zgodbo zapleta na duhovit način, v vsako »silno« resno situacijo vplete ščepec humorja in pred nami se razpre roman, vreden branja in pozornosti. Zapisal in izbral objavljeni odlomek: David Bedrač