Zdravnica, utrujena od celega jutra poslušanja žalostnih povesti, je jezno poblisnila z očmi. Toda ko se je obrnila in zagledala krasne, široko razprte, prestrašene oči, ki so se uprle vanjo kot pogled preganjane srne, jo je minila vsa nevolja. "Ali naj se slečem?" je komaj slišno vprašala deklica. "Ne, vsedite se najprej, da se malo pomeniva. Kako vam je že ime? Marina, da. Po morju, odkoder je bil doma vaš pokojni očka. No, in zdaj mi povejte, kaj je z vami, Marina! Brez skrbi. Tukaj sva kot v spovednici," je pristavila zdravnica, potomka že zdavnaj pokrščene družine. Bila je iskreno pobožna, kar ni redkost pri tistih Kristusovih sonarodnjakih, ki so sprejeli Njegovo dobro vest. Marina, ki se je tako bala tega obiska, je zdaj nagonsko začutila v tej strogi, stari gospodični svojo zaveznico. In vendar ji beseda ni šla iz ust. Samo strmela je v zdravnico, kot da jo z očmi prosi pomoči. "Nič se ne bojte! Mogoče ste se prehladili. Najbrž ste hodili brez nogavic ali pa v kakšnih čipkastih hlačkah in izrezanih čeveljčkih kljub jesenski vlagi," se je ozrla na njene sandalete. "Ali pa ste nekoga tako vzljubili, da ste na vse pozabili?" Marina se je ugrizla v ustnice in solze so ji same od sebe pripolzele na obraz. "No, no, umirite se, gotovo ni nič strašnega."