V prestolnici slovenstva si moreš še vedno le redkokje, le v najbolj priljudnih in zamudnih trgovinah, izmed tistih par salam in vedno le z enim in istim kvazi sirom izbrati sestavine svojega sendviča, da ne govorimo o turbulencah in erupcijah, ki popadejo po bolj močnih, z daljnimi sorodniki bosenskih čevapov ali turških kebabov bogatih malicah. Medtem pa se Tržačani mirno in, glede na letnico ustanovitve 1897, kdove koliko časa že mastijo pri Pepiju, ki ve, s čim se strokovnjaško peča. S pujsi, seveda. Pujsi gledajo z čipkastih zaves, krožnikov in emblema te stare šole okrepčevalnice, pomembneje pa je, da se, predelani v izbrane kose mesa in klobase, prekopicujejo v kipeči vodi sredi strežnega pulta. Odtod jih po naročilu lovi in vajeno reže Pepijev glavni trančer, zatem pa romajo v kajzerce in v usta okoli njega zbranega uradništva, ki tja prihrumi po koncu dopoldanskega in večernega šihta. Če ni tolikšne nuje, si lahko izbrane mesnine izvoliš za mizo, v spremstvu poliča dostojnega terana, izvrstnega kislega zelja, gorčice, ki ni čisto brez zob in pred gostom ročno naribanega hrena. Rezultati niso tako od muh, posebej kar se tiče vratine, milih, a opasnih kožaric, sočnega kareja in še tople šunke, in se lahko merijo z dosežki slovenskih gostincev, ne samo maličarjev. Dovolj udobno za premor med obiskom tržaških trgovin? Sledite vonju po kislem zelju in glejte, v kateri izložbi visijo pršuti.