Kako gredo stvari. In kaj jih usmerja. Malenkosti. Včasih se lahko začne z malenkostjo, s stavkom, izgubljenim v tem širnem svetu, ki je poln stavkov, predmetov in obrazov, v velikem mestu, kot je tole, s trgi, podzemsko železnico in ljudmi, ki v naglici odhajajo iz svojih služb, s tramvaji, avtomobili, vrtovi in mirno reko; ob sončnem zahodu čolni drsijo proti njenemu ustju, kjer mesto začne prehajati v belo in nizko predmestno četrt z velikimi vrzelmi med poševnimi hišami, ki spominjajo na temne podočnjake, redko posejanim rastlinjem in umazanimi lokali, pa gostilnicami, kjer lahko ješ stoje in opazuješ luči na obali ali pa posedaš pri kateri od rdeče pobarvanih, malo zarjavelih železnih mizic, ki ropotajo po pločniku, kjer strežejo natakarji utrujenih obrazov v belih predpasnikih, polnih madežev. Ob večerih včasih krožim po tem predelu, usedem se na počasni tramvaj, ki se najprej spusti po vsej Avenidi in uličicah Baixe, nato pa zavije na cesto, ki je speljana po nabrežju, zdi se, kot da se v hitrosti in sopihanju od nekdaj kosa z vlačilci, ki drsijo mimo njega, onkraj nasipa, tako blizu so, da se jih lahko dotakneš z roko. Tam stojijo tudi stare, lesene telefonske govorilnice, včasih jih kdo celo uporablja, starka, katere videz priča o izgubljenem blagostanju, železničar ali mornar, jaz pa si mislim: s kom neki se pogovarjajo? Nato tramvaj zapelje okoli trga pri pomorskem muzeju, to je majhen trg s tremi stoletnimi palmami in kamnitimi klopmi, včasih se tam revni otroci igrajo igre revnih otrok, kot v mojem otroštvu, skačejo čez kolebnico ali po ristancu, ki je s kredo zarisan na tla. Izstopim in grem naprej z rokami v žepih, srce mi razbija, ne vem zakaj, morda zaradi preproste glasbe, ki se razlega iz tistega lokala, najbrž gre za star gramofon, na katerem vedno vrtijo valčke ali fade harmonikarjev, in razmišljam: tukaj sem, nihče me ne pozna, kot brezimen obraz v tej množici brezimnih obrazov, tukaj sem, lahko pa bi bil tudi kje drugje, vseeno je, in to me navdaja z močnim koprnenjem, pa tudi z občutkom lepe in odvečne svobode, kakor neuslišana ljubezen. Potem mi pride na misel: nihče ne ve, nihče nič ne sumi, nihče me ne more okriviti, tukaj sem, svoboden, če hočem, si lahko celo domišljam, da se ni zgodilo čisto nič. Ogledujem se v neki izložbi. Imam morda obraz krivca? Popravim si vozel na kravati in nahitro pogladim lase. Dobro izgledam, mogoče malo utrujeno, mogoče malo žalostno, za ostale ljudi sem nekdo, ki je doživel svoje, nič posebnega, življenje kot vsa druga, nekaj dobrih in nekaj slabih stvari, vse to pa pusti svoja znamenja, kakor pač na vseh obrazih. Drugače pa ni videti nič. In tudi to me navdaja z občutjem lepe in odvečne svobode, kot tedaj, ko se dolgo pripravljaš, da bi nekaj storil, in ti to slednjič uspe. In kaj zdaj? Nič, čisto nič. Stopi do tistega lokala, usedi se k mizici, iztegni noge, prinesite mi pomarančni sok in nekaj mandeljnov, hvala, odpreš časopis, kupil si ga iz čistega dolgočasja, novice te ne sploh zanimajo, v pokalu prvakov je Sporting igral neodločeno z madridskim Realom, cena rakov se bo zvišala, kaže, da so se vladni krizi izognili, župan je podpisal urbanistični načrt, ki predvideva nastanek cone za pešce v starem mestnem jedru, dve ulici bodo ločili s talnimi koriti za rože, in ta del mesta se bo spremenil v pravo oazo za sprehajanje in nakupovanje, na severu države je mestni avtobus zapeljal v neko trgovino na vogalu, voznik je bil na mestu mrtev, pa ne zaradi trčenja, ampak zaradi infarkta, o drugih žrtvah ne poročajo, edino o ogromni škodi na trgovini, popolnoma uničena je, trgovina z bonbonierami in drugim stvarmi za poroke in obhajila. Raztreseno pregleduješ male oglase, brez posebnega zanimanja, ker te jezikovna šola dobro plačuje, prednost je tudi urnik, samo pet ur na dan, pet korakov od doma, ostali čas imaš samo zase, lahko se sprehajaš, bereš, pišeš, to ti je vedno ugajalo, ali hodiš v kino gledat filme iz petdesetih let, tvoja strast so; lahko bi tudi inštruiral na domu, nekateri kolegi to počnejo, nadležno je edino, da moraš prenašati vsega site otroke iz dobrih družin, vendar se finančno splača. Vsekakor poglejmo, nikoli se ne ve; včasih. Podjetje, ki trguje s prehrambenimi izdelki, išče zastopnika z zelo dobrim znanjem francoščine in angleščine, v centru, prijave pošljite na poštni predal 199. Švicarska farmacevtska firma odpira svojo podružnico v mestu, odlično znanje nemščine, prednost imajo diplomirani kemiki. Izvozno-uvozna agencija, posli na relaciji Evropa - Latinska Amerika, potrebno je znanje angleščine in španščine, pričakujejo kandidate z izkušnjami v knjigovodstvu. Plovbno podjetje, linija Bangkok - Hong Kong - Macao, prevzem in kontrola blaga, pripravljenost na pogosta potovanja. Kino. Zakaj pa ne, jutri imaš prost dan, lahko si pozen in lahko greš celo na polnočno predstavo. Najprej prigrizek ob ustju, v Portu de Santa Maria, samo rakci v kislo-sladki omaki in kantonski riž, potem pa festival Johna Forda, krasno, lahko bi si spet ogledal The Horse Soldiers, malo dolgočasen je, Rio Grande ali A Yellow Ribbon. Druga možnost je francoska retrospektiva, dolgi kadri in intelektualci s šali, pa kompliciranje Durasove, rajši ne. Nekje vrtijo Casablanco, kino Alpha, nikoli slišal zanj, najbrž se nahaja na drugem koncu sveta, ulice sploh ne poznam. Kaj neki je storila Ingrid Bergman po prihodu v Lizbono, ko se na platnu pojavi napis The End? Morali bi posneti nadaljevanje, je zapisal novinar, poznam ga, človek mojih let, s temnimi brki in živahnimi očmi, piše tudi izvrstne zgodbe. Mogoče si pa utrujen. Najbrž zato, ker je ozračje nasičeno z vlago. Ob Atlantiku je včasih tako, nabere se gosta meglica, ki pronica skozi kožne luknjice in jih zamaši, da čutiš noge kot hlode. Prinesite mi še en pomarančni sok in mandeljne. V Gallerie Capitol reklamirajo ponatis plošče Dukea Jordana, posnetek iz leta 1964, natančno se spominjaš, Sultry Eve in Kiss of Spain, Pariz, tisoč devetsto štiriinšestdeset, sendviči in pasji mraz, ona bi se morala pojaviti, prav tam, v meglicah prihodnosti. Zdaj pa osebni stiki: ti oglasi so najbolj zanimivi, v njih se, skrita za sočutje vzbujajočimi evfemizmi, razgalja človeška narava. Ah, tančica besed, kakšna muka. Vdova, resna, išče trajno prijateljstvo. Trije posebni oglasi z nerazložljivimi šiframi v velikih črkah. Upokojenec, ki ga razjeda samota. Stalna agencija za uspešne zmenke: zakaj se ne bi obrnili na nas, da skupaj poiščemo sorodno dušo? Nenadoma tvoje srce začne ponorelo razbijati, bum bum bum, čutiš ga v grlu, zdi se ti, kot da ga lahko slišijo tudi naključni gostje ob sosednjih mizah, podoba sveta se v hipu zabriše, gluha temačnost preplavi vse, luči, zvoki in šušljanje ugasnejo, kot da bi neobičajna in neizmerna tišina omrtvičila svet, natančneje pogledaš stavek, ga znova prebereš, v ustih začutiš nenavaden okus, saj ni možno, se ti zdi, strašno je, da stvari sovpadajo; nato pretehtaš besedo “strašno” in pomisliš: stvari pač sovpadajo, to je naključje, samo drobno naključje, eno od neštetih naključij tega sveta, zgodi se pač. Zakaj pa se dogaja ravno tebi? Sprašuješ se: zakaj prav tam, ob tisti mizi, na tistem kraju, v tistem časopisu? Saj ni možno, pomisliš, stavek, ki se je znašel na napačnem mestu, svinčen stavek, ki so ga v tiskarni pozabili uliti, ker je ostal zakopan pod množico drugih stavkov, zmeden stavec ga je po pomoti potegnil ven in natisnil med oglasi. Razmišljaš o takšni razlagi, pa tudi o mnogih drugih, še veliko bolj nesmiselnih; prodali so mi star časopis, ti gre po glavi, po pomoti sem kupil časopis izpred štirih let, človeček iz kioska ga je hranil pod pultom, že štiri leta je pozabljen ždel tam, opazil je, da sem raztresena oseba, in ugotovil, da mi lahko proda star časopis, to je le neznatna in trapasta prevara, pomiri se. Ko skušaš zložiti časopis, da bi na prvi strani preveril datum, te obide rahla zadrega; zanjo je kriv morski vetrič, ki premetava liste, da jih ne moreš prav prepogniti, pomiri se, saj nisi živčen, čisto miren si. To je današnji časopis, pripada dnevu, ki ga pravkar živiš, in letošnjemu letu, po gregorijanskem koledarju, seveda; to je današnji časopis in prebiraš ga prav danes. Any where out of the world. Že desetkrat si preletel ta stavek, to ni običajen oglas, ampak tajno sporočilo, objavljeno proti plačilu v nekem večernem časopisu, ne omenja poštnih predalov, naslovov, imen, podjetij, šol, čisto ničesar. Zgolj: Any where out of the world. Vendar ti to zadošča, saj stavek, podoben narasli reki, ki odplavlja odpadke, hipoma prinese s seboj nove razbitine besed, ki se v tvojem spominu razpostavijo na prava mesta, tako jasno in natančno, da od groze skoraj zledeniš: “Cette vie est un hôpital où chaque malade est possédé du désir de changer de lit. Celui-ci voudrait souffrir en face du poêle, et celui là croit qu’il guérirait à coté de la fenêtre.” “To življenje je bolnišnica, v kateri je vsak bolnik obseden z željo po menjavi postelje. Tale bi hotel trpeti ob peči, drugi verjame, da bi ozdravel ob oknu.” Odlomke iz pesmi v prozi Any where out of the world Charlesa Baudelaira, ki jih navaja avtor, je prevedla Nataša Varušak (op. prev.) . Vaš sok, gospod, mandeljnov je zmanjkalo, opravičujem se, želite morebiti pinjole? Zmigneš z roko, ta kretnja lahko pomeni da ali pa tudi ne, važno je le, da te ne motijo, ker zdaj zreš proti obali, spet so se prižgale luči, samo za tvoje oči in tvoje spomine, tudi besede se vračajo, prižigajo se v tvojih mislih, zdi se ti celo, da vidiš, kako se lesketajo, kot lučke svetilnikov v noči so, znak oddaljenosti in izgube, čeprav lahko sežeš proti njim, jih celo podržiš na svoji dlani: “Il me semble que je serais toujours bien là où je ne suis pas, et cette question de déménagement en est une que je discute sans cesse avec mon âme.” “Zdi se mi, da bi se vedno dobro počutil tam, kjer nisem, in to vprašanje preseljevanja je eno tistih, o katerih neprenehoma razpravljam s svojo dušo.” Z roko zgrabiš kozarec, piješ v majhnih požirkih. Videti si kot brezbrižen, malo zasanjan naključni gost, ki opazuje vodo in noč, kot drugi gostje pri drugih mizah, skrbno si prepognil časopis in ga odložil na mizico, s tisto pretirano natančnostjo upokojencev, ki si včasih sposodijo časopis od brivca in mu ga morajo potem vrniti, ogleduješ si ga raztreseno in ravnodušno, samo časopis je, današnji časopis, prinaša novice, ki so že zastarele, ker je dneva konec, nekje drugje pa drugi ljudje že delajo druge časopise, z drugimi novicami, ki bodo čez nekaj ur spodrinile stare, že zakrknjene v svojih besedah; a tebi prinaša zelo staro, obenem pa še čisto svežo novico, njena svežina te vznemirja, lahko bi te pretresla, če bi si to želel, toda ne, tega ne smeš dopustiti, pomiri se. Šele takrat opaziš datum: 22. september. Spet pomisliš: naključje. Ampak s čim sovpada to naključje? Novo naključje, nemogoče, to je že drugo naključje, stavek in datum, isti stavek, isti datum. Neustavljivo je, kot da bi v tvojem spominu spregovorilo s posebnim glasom, podobnim nadležni otroški izštevanki, verjel si, da si se je znebil, ker jo je pač pogoltnila preteklost, a vseeno ni izginila, le skrivala se je v temnih, globokih vijugah tvojih možganov, spet se prebuja mera tistih vrstic, od nekod priteka ritem stavkov, začenja se s kapljanjem, tik, tik, tik, pritiska na skalnato steno, bobni, išče razpoko in nato privre skoznjo kot studenec, prodira in te preplavlja, tekočina je mlačna, a ob stiku z njo vseeno vzdrgetaš, močan vodni tok te odnaša v svoje vrtince, ne splača se mu kljubovati, divji je, vrtoglav in nezaustavljiv, po podzemskih rovih se spet prebija na površino, silovito, in te odplavlja: “Dis-moi mon âme, mon pauvre âme refroidie, que penserais-tu d’habiter Lisbonne? Il doit y faire chaud, et tu t’y regaillardirais comme un lézard. Cette ville est au bord de l’eau; on dit qu’elle est bâtie en marbre... Voilà un paysage selon ton goût; un paysage fait avec la lumičre et le minéral, et le liquid pour les réfléchir!” “Povej mi, duša, moja duša ohlajena, kaj misliš, bi živela v Lizboni? Tam je gotovo toplo in zopet bi postala živahna kot martinček. Pravijo, da je to mesto ob vodi, sezidano iz marmorja… Vidiš, to je pokrajina luči in kamenja, ki odseva v vodi!” In nato se napotiš po tem mestu, ki je sezidano iz marmorja, sprehajaš se mimo zgradb iz osemnajstega stoletja, ti oboki so videli trgovanje s kolonijami, jadrnice, vrvež in meglena jutra, polna odhajanja, tvoji koraki samotno odzvanjajo, ob enem izmed stebrov sloni star klošar, onstran arkad se razpira trg, ki se izteka v reko, liže ga blatna voda, s pomola odhajajo osvetljena plovila, ki povezujejo bregova, večerna ura bo kmalu vsrkala naglico poslednjih potnikov in ostala bo samo še tiha noč, z njo pa zbegani, mimobežni zamudniki, zmedene nočne ptice, nemirne duše, ki se sprehajajo v svojih nespečnih telesih in govorijo same s seboj. Tudi ti se pogovarjaš s samim seboj, najprej v mislih, tiho, nato pa jasno in razločno izgovarjaš besede, kot da narekuješ, kot da jih rečni tok lahko zabeleži in shrani v nekakšnem vodnem arhivu, nekje pri dnu, kjer bi jih ljubosumno varovali kamenčki, pesek in odpadki, in naposled izrečeš: krivda. Te besede še nisi izgovoril, morda zato, ker nikdar ne zbereš dovolj poguma, četudi je preprosta, enoznačna in zvonko odmeva skozi mrak; zdi se ti tudi, kot da jo izdihana sapa, ki se za hip zgosti v vlažnem zraku in nato izpuhti, lahko zajame v celoti. Stopiš na opusteli trg, spomenik je impresiven, visok jezdec spodbada svojega konja v noč. Krivda. Usedeš se na konjevo podkev, si prižgeš cigareto, v žepu nosiš prepognjeni časopis, že zgolj to, da ga imaš pri sebi, ti povzroča zbadajočo bolečino, kakor igla nekje za tilnikom, ali žuželka. Saj ni mogoče, nihče ne ve, da sem tukaj, izgubljen med milijoni obrazov tega sveta, sporočilo ne more biti namenjeno meni, samo stavek je, ki ga pozna dosti ljudi, neki drugi bralec Baudelaira hoče na prikrit način sporočiti neko skrivnost nekomu drugemu. Za trenutek te obsede ta nenavadna ideja ponovitve, dvojnega življenja, kot da bi bilo verjetno, da kolo naše usode obvladujejo ponovljivi vzorci, ki se nato naključno vtiskujejo v svet, v bivanje drugih oseb z drugačnimi očmi in drugačnimi rokami, oseb, ki obstajajo na drugačen način, na drugih ulicah in v drugih sobah; v tem trenutku, na primer, neki drugi moški v neki drugi sobi šepeta neki drugi ženski: “Une chambre qui ressemble à une rêverie.” Tako si v svoji fantaziji umišljaš osvetljeno okno neke sobe, ki se zdi kot fantazija, lahko se približaš zatemnjenim šipam in skozi stare čipkaste zavese kukaš v notranjost sobe s starinskim pohištvom, na stenah so obledele tapete z vzorcem tulipanov, na postelji ležita moški in ženska, ljubila sta se, o tem očitno pripovedujejo razmetane rjuhe in položaj njunih teles, poboža jo po laseh in ji zašepeta: “Laisse-moi respirer longtemps l’odeur de tes cheveux.” V tistem trenutku zazvoni stenska ura, pozno je, pravi ona, iti moram. Vendar ji rečeš: Kitajci razberejo pravi čas v pogledih mačk, ni še čas, Isabelle, vse se mora še zgoditi, moral te bom prignati do tega, da me boš zares prevarala, a verjemi, krivda ne bo moja, krivda je v stvareh, ki to zahtevajo, kdo ve, kaj usmerja stvari, tudi ti moraš sprejeti, da me boš zares prevarala, vendar krivda ne bo niti tvoja; potem te bom hotel izbrisati iz sebe, skoraj tako, kot da bi te ubil, a tudi v tem primeru ne bom kriv jaz, ampak tvoje kesanje, on ne bo nikdar izvedel, da si ga prevarala z mano, nekega dne bo zadoščal oglas v časopisu, kratek skrivnosten stavek, ki ga poznava samo midva, any where out of the world, to bo znamenje, in vse se bo zgodilo. Vendar se je vse že zgodilo, le da moški v tisti sobi tega ne ve, in zato pravi: res, pozno je, kar pojdi, kasneje pridem za tabo. Stopiš ven, se znova znajdeš na trgu, ob tebi se zaustavi pocestnica, na kratko pobliska z lučmi svojega avtomobila, odkimaš in pomisliš: ni mogoče, to je samo usodno naključje. Vendar ti nekaj pravi, da ni tako, hlad se je zalezel v tvoje kosti in ledeni mraz, ki ga čutiš v svoji notranjosti, je kot nekakšna gotovost, ura na zvoniku katedrale odbija isti čas kot stenska ura pred štirimi leti, ta zgodba se ponavlja, spet pomisliš, lahko bi kaj pojedel, pravzaprav me samo zebe in lačen sem. Mimo pripelje tramvaj, vendar si ne želiš vstopiti vanj. Rajši jo mahneš navkreber po strmi ulici, ki od reke vodi proti gradu in je vedno polna smejočih se turistov ter Cityraminih avtobusov, proti majhni indijski restavraciji, kjer pogosto ješ piščančji balchão, lastnik prihaja iz Goe in je izredno klepetav, mogoče preveč pije, pripravlja izvrstno omako, ki še posebej tekne poleg riža, včasih pa postreže tudi z odišavljenim vinom. Ob oknu večerjata dobro razpoložena ameriška para, nad mizami visijo svetilke s senčniki iz kariraste rdeče-bele tkanine, ki ustvarjajo prijetno in obenem intimno vzdušje, tla so nekam umazana, izpod miz niso pobrali vseh papirnatih prtičkov; gospod Colva je danes manj zgovoren kot ponavadi, izgleda utrujen, verjetno zaradi množice gostov. Morda je balchão preveč začinjen, pravi, prinesel vam bom ledeno pivo. Vedno je ustrežljiv, vendar brez klečeplazenja. Potem se z izrazom človeka, ki se je nenadoma nečesa spomnil, s prstom potrka po čelu, na ta način se hoče opravičiti in hkrati izraziti svojo pozabljivost, oddrobi do točilnega pulta in se v smehu spet vrne k tvoji mizi. Vaš časopis, pravi, in ti ga pomoli. Začutiš, da si prebledel, istočasno pa tvojo kožo obliva hladen pot, z roko se dotakneš suknjiča, v žepu imaš časopis, prepognjen na štiri dele, tja si ga spravil malo prej, ob boku čutiš drobno izboklino. Zazreš se v časopis, ki ti ga podaja gospod Colva, a ga ne vzameš, on s tvojega obraza najbrž razbira le presenečenje, ne pa tudi groze, ki jo zdaj zaznavaš kot gomazenje mravljincev, ki počasi lezejo od goleni proti dimljam. Zagotovo so ga prinesli prav za vas, ti namigne, vi ste edini v moji gostilni, ki berete ta časopis. Točno, mu odgovoriš s strašljivo mirnostjo v glasu, kdo pa ga je prinesel? Ne bi vedel, profesor, moj sin ga je nocoj našel na pragu, zamotanega v ovoj, vendar ga je ta neotesanec odprl, da bi pogledal nogometne rezultate, veste, da je Sporting igral neodločeno z madridskim Realom? Strinjaš se, da je to dejansko dober rezultat, škoda, da po televiziji niso prenašali tekme, pravijo celo, da bi si Sporting zaslužil zmago, če ne bi bilo tiste vratnice in sojenja, jasno, sojenje je v takih primerih odločujoče, čeprav ima Real brezhibno igrišče in navijače, ki so skoraj pravi gospodje, ste povsem prepričani, da je bilo na ovoju napisano prav moje ime? Zbegano pogleda okoli sebe, naj mu oprostim, joj, ta nevzgojena mladina, v njegovih časih ni bilo tako, padale so batine, v hipu se zresni in s svojim kratkim, urnim korakom odhiti proti shrambi, pred vhodom v kuhinjo so stopnice, ki vodijo do njegovega stanovanja, ampak tako ali tako že veš, da na tistem ovoju ni bilo nobenega imena, da ne boš dobil nobene potrditve, iz preprostega razloga, ker takšna zadeva ne potrebuje nikakršne potrditve, pač zato, ker je nerazložljiva, in to je resnica; nakar začneš tuhtati, kaj dejansko pomeni, da pričakuješ razlago za takšne stvari, kot se trenutno dogajajo. Ali razlago za čisto vse, kar se je zgodilo; za vse, prav za vse. Torej dejansko preidimo k razlagam: ona, on, ti ter vrtiljak izgovorov, odlašanja in prevar, ki sestavljajo tisto zgodbo. Potem začneš odmerjati deleže moralne odgovornosti za nastalo situacijo, kar je najslabša možnost, dolgo se že zavedaš, da to ne pelje nikamor, življenja ne moreš meriti z etičnimi načeli; zgolj dogaja se. Vendar si on tega ni zaslužil. Resnično. In tudi ona je vedela, da si on tega ni zaslužil. Tudi to drži. In ti si vedel, da je ona vedela, da si on tega ne zasluži, vendar ti ni bilo mar. Ja, zakaj pa si ti ne bi zaslužil, da ostaneš z njo, navsezadnje si jo spoznal kasneje, dosti po vsem tem, tudi to je res, ko je bilo igre že konec. Ampak kakšne igre? Življenje ne pozna skrajnih rokov, ne zaposluje nobenega krupjeja, ki bi dvignil roko in razsodil, da so stave položene, vse teče, nič ne miruje, zakaj bi se izogibala drug drugemu, če sva se pa našla, zaresna igra je zahtevala tako. Enaki okusi: bele hiše med nizkimi palmami in redko, skopo rastje, agave, tamariske, kakšna skala; enake strasti: Chopin ali preproste melodije, stare rumbe, Tiengo el corazón maluco; enaka duša: pariški spleen. Proč od tod, pobegniva pred spleenom, poiščiva belo, iz marmorja sezidano mesto, ki leži na vodi, poiščiva ga skupaj, takšno ali podobno mesto, saj ni važno kje, kjerkoli, izven tega sveta. Ne morem. Lahko, samo če hočeš. Prosim, nikar me ne sili. Poslal ti bom sporočilo, odhajam, sem že na poti, ne zdržim več, če hočeš, mi lahko slediš, kupi ta časopis, to bo znamenje, ki ti lahko pove, kje me najdeš, pusti vse, nihče ne bo izvedel. Nihče ne more izvedeti, pomisliš, ko gospod Colva, ki stoji na pragu shrambe, s kretnjo izrazi svoje obžalovanje, saj ni važno, gospod Colva, vedela sta samo ti in ona, pa še blagi pokojnik Baudelaire. Tudi z njim si se igral, ampak z nekaterimi stvarmi se ne moreš igrati, ne smeš drezati v skrivnosti, ki jih je narekovala. Vendar nihče drug ni vedel. Prepričan si v to. Tudi on ne, prav gotovo; pa tudi če bi vedel zdaj. Ker se vse dogaja “zdaj”; zato se tvoje roke tresejo, ko plačuješ račun, vsa stvar nima nobenega smisla. Vseeno pa veš, da mora imeti nek smisel; še točneje, to čutiš. In želiš preveriti. Približaš se telefonu, ki stoji pri umivalniku, vstaviš kovanec in zavrtiš tisto mrtvo številko. Tudi ta številka je “zdaj” že preteklost, telefonska družba je ni odstopila nikomur več, ni povezana z ničimer, te številke ne oddajajo zvočnega signala za nikogar, zadnja štiri leta to še predobro veš. Počasi vrtiš številko, slišiš, kako zazvoni prvič, drugič, tretjič, nato pa v slušalki zaškrta, a brez glasu, ki bi se odzval, čutiš le neko prisotnost, še manj kot dih, saj sploh ne diha, na drugi strani zveze je neka prisotnost, ki prisluškuje prisotnosti tvojega molka. Odložiš, stopiš na ulico in niti ne pomisliš, da bi se vrnil domov, saj še predobro veš, da bi zazvonil telefon, pustil bi ga zvoniti, prvič, drugič, tretjič, nato bi dvignil slušalko, jo približal k ušesu, na drugi strani pa ne bi bilo ničesar, samo zaznavna zgostitev neke prisotnosti, ki molče prisluškuje molku tvoje prisotnosti. Znova prispeš do reke, zdaj so vkrcališča prazna, trajekti so prenehali voziti, nikogar ni več. Posedaš na enem od obrežnih nasipov, voda je blatna in nemirna, morda je plima in se reka s težavo prebija proti izlivu, veš, da je pozno, ampak ne v kronološkem smislu, obdaja te prostranstvo časa, ki je svečan in neizmeren kot vesolje; negibnega časa, ki ga številčnice ne morejo izmeriti, a je lahek kot vzdihljaj in bliskovit kot pogled.