Neke aprilske noči, ko je dopolnil petnajst let, se je Antero naenkrat prebudil in začutil, da mora k morju. Bila je mirna noč in na nebu je sijal prvi krajec. Vsa hiša je spala in veter je napihoval čipkaste zavese. Tiho se je oblekel in se spustil na obalo. Sedel je na skalo in gledal nebo. Poskušal je uganiti, kaj ga je prignalo na ta kraj. Morje je bilo mirno in dihalo je, kot da spi, in noč je bila enaka kot vse druge noči. Samo da je čutil hud nemir, kot bi ga tlačila mora. In v tistem trenutku je zaslišal gluho bučanje, ki je prihajalo iz zemlje, luna je postala krvava in morje se je napihnilo kot ogromen trebuh in butnilo ob skale. Zemlja se je zatresla in drevesa so se upognila pod močjo viharnih sunkov. Antero je zaprepaden stekel domov in našel družino zbrano na dvorišču; a nevarnost je že minila in pri ženskah je sram zaradi nočnih srajc že prekosil strah, ki so ga doživele. Predno se je vrnil v posteljo, je Antero vzel list papirja in hitro, ne da bi se mogel obvladati, stresel nanj besede. In medtem ko je pisal, je opazil, da se besede na listu urejajo, skoraj same, po metrični kombinaciji soneta: in posvetil ga je, v latinščini, neznanemu bogu, ki mu ga je navdihnil. Tisto noč je spokojno spal in ob zori je sanjal majhno opico z ironičnim in žalostnim gobčkom, ki mu je molila listek. Prebral ga je in razumel je skrivnost, ki ni bila nikomur razodeta in ki jo je poznala le žival.