To, da sem na teološko hodil poslušat predavanja iz kozmologije, moji punci ni bilo prav nič všeč. »Ta beseda mi je tuja,« je govorila. V resnici pa sploh ni vedela, kaj pomeni. »Ni samo tebi, vsem je tuja,« sem ji odgovarjal. Nisem pa dodal, da obstajajo različne stopnje nevednosti in tujosti. So ljudje, ki jim je tujost lahko tudi domača. Nezadovoljna je postajala z mano. Prej ji je bilo vseeno, če ne hodim na predavanja na filozofsko fakulteto, sama me je navajala na to, da sem zanemarjal predavanja in hodil k njej v času, ko so imeli otroci v vrtcu, v katerem je delala, obvezno sanje. Nisem štel, kolikokrat sem jo v prostoru za otroške igračke položil čez plišaste medvedke in ji od zadaj dvignil haljo. Zdaj pa je bilo nenadoma treba hoditi na predavanja, pri tem, da sem jih zanemarjal že vsaj dva meseca. Ali pa vsaj kje honorarno delati. Ali kaj drugega. Naenkrat je imela vse polno dobrih idej, kaj bi lahko počel. Vse se ji je zdelo primerno zame, samo kozmologija ne. Ko sem jo potem nekoč na poti iz kina med prepirom kljub vsemu vprašal, kaj pravzaprav pomeni kozmologija, je nekaj sekund trdovratno molčala, potem pa me je, kar je bil otipljiv dokaz njenega besa, popraskala po roki. V takih primerih tudi zaradi nje same nikoli nisem bil ne nežen ne uvideven. Med dobro namerjenimi zmerljivkami sem ji sredi ulice z enim samim potegom potrgal gumbe na njeni čipkasti srajci, pod katero ni imela modrca. (Kar sem ji, preden sva odšla iz njenega podnajemniškega stanovanja, tudi poočital, ne da bi kaj zaleglo.) V trenutku je dober ducat neumnih, pohotnih moških oči začelo bolščati v njeno golo oprsje. Šel sem stran, čez nekaj sekund pa je pritekla za mano. Z rokama je trdno držala srajco skupaj. Zarinila se je vame, moral sem jo objeti čez rame. Do njenega avta sva molčala. Ko pa sva se peljala proti njenemu kletnemu stanovanju, je zajokala in mi potem med hlipanjem rekla, da ona lahko sovraži stvari tudi, če ne ve, kaj pomenijo. Naiven kot sem bil, sem šele takrat začutil, da se bova nekoč mogoče razšla. »Je možno, da se lahko zares ljubita moški, ki je duhoven, in ženska, ki to ni?« sem se spraševal in čutil veliko praznino, ker sem slutil odgovor.