Podobno je na Portugalskem, kjer ima večina skupin en niz folklornih kostumov, izjemoma dva ali več, in se folklorni kostumi znotraj posameznih nizov bistveno razlikujejo. Oddaljujejo se od uniformnega kostumiranja, saj ima navadno vsak plesalec in plesalka na odru drugačno obleko: eden z njo predstavlja ribiča, drugi meščana, tretji rokodelca, četrti kmeta ipd. Pri portugalskih folklornih skupinah so, kot piše Radovan Zupanc (folklornik iz Slovenije, ki se sedaj ukvarja s folklorno dejavnostjo na Portugalskem), folklorni kostumi enako pomembni kot ples in glasba. Zanimivo je, da poleg plesalcev in godcev, ki so vključeni v osrednji del dogajanja, na oder pogosto pride še nekaj »statistov«, ki so kostumirani primerno ostalim in ne počnejo drugega, kot na odru stojijo, morda včasih nakazujejo kakšno opravilo ter spremljajo dogajanje (Zupanc 2006: 77). Andrea Klimt je raziskovala predstavljanje portugalskosti v Hamburgu v Nemčiji, za katero je bilo pomembno praznovanje, ki je med Portugalci in Nemci znano kot Arraial in ga pripravljajo od zgodnjih devetdesetih let 20. stoletja naprej. Na njem nastopajo folklorne skupine, zanimive zaradi vprašanj historične avtentičnosti svojih kostumov in repertoarja ter vprašanj, kaj je v tem portugalskega. Ob analiziranju štirih folklornih skupin je prišla do zanimivih ugotovitev. Dve od njih sta interpretirali izročilo Minha – prostora, ki je, podobno kot na Slovenskem Gorenjska, bistveno zaznamovalo oblikovanje nacionalne identitete. Kostume žensk so sestavljala nenavadna ženska krila, okrašena z rdečo in zeleno barvo (barve portugalskosti), čipkaste bluze in pisane rute – sestavine, ki so bile kot iznajdba priljubljene v času fašizma. Pozornost ni bila posvečena ne zgodovinskim in ne regionalnim posebnostim in ob tem seveda niti ne vprašanjem avtentičnosti kulturnih tradicij. Tretja skupina je vprašanje, kako predstaviti pestrost portugalskosti, rešila tako, da se je vsak od sodelujočih plesnih parov oblekel v folklorni kostum, s katerim je interpretiral oblačenje kmečkega prebivalstva v drugi regiji, v programu pa je tako kostumirana skupina predstavljala plese iz različnih delov Portugalske. A tudi v tem primeru je bila izdelava folklornih kostumov podvržena osebnemu dojemanju nekdanjih načinov oblačenja kmečkega prebivalstva in fantazijskim rešitvam (Klimt 2005: 115). V zgodnjih devetdesetih je na Portugalskem podobno kot marsikje drugje že prej prišlo v folklornih skupinah do redefiniranja oblačilne dediščine. Odnos do poustvarjanja oblačilne dediščine se je spremenil, in sicer v želji »delati pravilno« in biti bliže izročilu. Folklorni kostumi skupine, ki je na Arraialu nastopala leta 1998, so bili bližji oblačenju kmečkega prebivalstva na Portugalskem ob koncu 19. stoletja, vodja njihove skupine pa je od članov zahteval, da odstranijo ves sodobni nakit (moški tudi ročne ure), se ne ličijo, in sicer s pojasnitvijo, da »na prelomu iz 19. v 20. stoletje kmetice takih stvari niso uporabljale«. Ta skupina je izročilo določnega prostora, kot piše avtorica, dosledno poustvarjala v folklornih 336