Zadeva senc brez gospodarjev, ki je korenito razburkala duhovno življenje v vasi, ki tudi dotlej ni bilo puritansko, se je začela z nizom fotografij Naša hiša, naš grad. Neslavno serijo Naša hiša, naš grad je zakrivil goljufivi vaški fotograf. Skoraj od vsake družine je izsilil naročilo, večina je bila pripravljena dati celo predujem, da bi tujec fotografiral njihovo hišo. Zviti krošnjar je začel z učinkovitim uvodom. Komaj je zaropotal po oknu, že se je skliceval na to, da ima nekaj podobnega tudi sosed. Slutil je, da bo to učinkovalo, kar koli imajo sosedje, morajo imeti tudi tu. Šele nato je vzel papirnat okvir s čipkastim robom in razodel, za kaj naj bi šlo. Nekaj časa je hvalil okvir za fotografijo, ki je bil njemu zelo všeč, ter dodal, da bo vanj namestil pravljično lepo »svetlobno sliko« lastnikove hiše. Okvir je bil varljiv. Po Dezsőjevem mnenju na prvi pogled ni bil gnusen, videti je bil celo povsem lično in skromno, ne pa kakor odbijajoča gmota odpadnega papirja, kakršen je bil že čez en sam dan. Bece je bil edini, ki ga je od čipkastega okvirja sililo na bruhanje že takrat, ko ga je fotograf potegnil iz poštne torbe, ki je bila spodaj zakrpana z blagom iz džinsa. Toda Andrása Beregija – nori umetnik! – ni nihče poslušal. Našo hišo, naš grad so naročili vsi po vrsti, Pater in Dezső posebej, vsak po eno z isto hišo v glavni ulici. Kljub sinovim opozorilom je seveda naročila tudi Becejeva mati, teta Klári.