Čez tri dni sem se Že tako navadil na večno nerganje, da sem nenehno brbljanje mirno preslišal kot hrup z ulice. Po vsej hiši obešene fotografije mene in moje sestre v najbolj nemogočih starostnih obdobjih, oblečena v danes smešne pogruntavščine tedanjih modnih zapovedi. Poseben izbor, uokvirjen v kičastih okvirjih kristalnega stekla iz Rogaške, se je bohotil na komodi v njeni spalnici. Kamorkoli sem pogledal, so viseli čipkasti prtički in tapete v dnevni sobi so bile še vedno iste kot leta 1985, ko sem moral v njej praznovati svojo maturo in pihati svečke pred kompletnim sorodstvom.