Moja mama je verjela, da dečku, kakršen sem bil, v provinci grozi strašna nesreča, da bo ostal neizobražen oziroma da bo zakrnel v duhovnem ali, kot je govorila, estetskem smislu. To je nekako pomenilo, da te lahko življenje v provinci spremeni v hlod, ki ga zanimajo samo denar, žretje in babe oziroma različne kičaste gnusarije, kot so gobleni, uokvirjeni pokrovi bonbonier in čipkasti prtički, in ki za resnično lepoto, kot je na primer klasična glasba, poezija, umetniške slike in umetnostno drsanje na ledu, ne bi dal niti počenega groša. Ker v provinci po navadi pač ni večernih šol za slikarje impresioniste, hitrih tečajev za pisce ljubezenskih sonetov z akrostihom, pospešenih skladateljskih tečajev za izdelavo rekviemov, fug ali simfonij, me je vpisala v mestno glasbeno šolo, kamor so hodili v glavnem otroci tistih staršev, ki so kaj dali nase. In na svoje otroke! Seveda je tudi Zumzova mama, komercialistka iz Granapa, ki si ni želela, da bi njen sin zaostajal za mano, svojega otroka vpisala v glasbeno šolo. Ko se je bilo treba odločiti, kateri inštrument se bom učil igrati, je prišlo zaradi družinskih razlik v glasbenih okusih do groznega prepira. Mama me je hotela vpisati h klavirju, ker je to tako imenovani kralj vseh inštrumentov. Najbrž me je že videla, kako pred sosedi preludiram nekatere najtežje klavirske skladbe. In ko so že čisto zeleni od zavisti, mama naredi požirek kave, odlomi košček piškota in reče: