Pod njim je Juanita v vrtu obešala rjuhe. Še vedno si je veselo prepevala in očitno sploh ni vedela za dramo, ki se je dogajala v hiši, medtem ko je ona prala. Nenadoma je začutil do nje silno vdanost. Nihče ni bolje vedel kakor on sam, da je bila njegova pot v propad vedno tlakovana z dobrimi nameni. Obljubil si je, da Juaniti ob izidu nove knjige ne bo podaril samo avtorskega izvoda, ki bo obtičal na čipkastem prtu, temveč nekaj več. Nekaj, kar si je vedno goreče želela, pa si nikoli ni mogla privoščiti. Svileno obleko, nakit ali novo plinsko pečico.