Naj bi pomenilo takšne, ki imajo duha, da. Narediti je treba nekaj resnega, duhovite parafraze pa so tudi mogoče, zakaj ne. Težava je, da se na znamo poigrati. Ko dobimo relikvijo tipa grba in zastave, mislimo, da so to oddaljene stvari v oltarski funkciji. Samo poglejmo ameriško vizualno kulturo. Kaj vse ne naredijo iz svoje zastave! Koliko duhovitih rešitev imajo, tudi na poluradni ravni, saj vedno ostaja neki ozek pas protokola, ki je zavarovan in povsod deluje enako. Ampak življenje pričakuje duhovite interpretacije, ki te bodo še bolj povezale z zastavo in grbom, ki ga nosiš. Pričakuje to igro in ta dialog. Pri nas pa to dvoje razumemo kot relikvijo. Očitno gre za zelo močan sindrom odnosa do svetinje, nedotakljivosti, ki verjetno izhaja iz naših katoliških korenin. Tudi v prejšnjem sistemu, v socrealizmu, so za 1. maj krasili izložbe. Obvezni so bili slika maršala Tita - nikoli na tleh - na belem, spodaj malo čipkastem prtu, z rožami levo in desno. Oltar! Tisti, ki je to krasil, je to podobo očitno nosil s sabo. Vsaka urejena izložba je bila rahlo relikviarna. Ne moremo reči, da je to narobe; je pač edina informacija z vizualne kulture, ki so jo ljudje imeli. Tudi ruska prvomajska parada ni nič drugega kot projekcija pravoslavne cerkvene procesije. Namesto ikon nosijo slike predsednikov, ki so morali biti vedno gladkega obraza. Čeprav je bil Stalin, na primer, izrazito kozav človek in so to tudi vsi vedeli. To je potreba po bogu. Ampak če se vrnem na zastavo in grb, mislim, da še ni nič zamujenega. Še lahko prevetrimo zadevo.