Vrat simbolizira komunikacijo duše s telesom, je središče človeških sklepov, po katerih kroži generativna energija, in eden izmed temeljev, na katerih že dolga stoletja gradi oblačilna domišljija.Kreativni izziv obleči vrat, ga skriti ali poudariti, je bil v besedni razlagi pod imenom ovratnik zabeležen že v oxfordskem angleškem slovarju iz leta 1300. Po razcvetu romanike, ki je bila sicer bogata, vendar zadržana na vseh področjih, sploh v arhitekturi in oblačilni obrti, je z gotiko v 13. stoletju nastopil trend poudarjenih vertikalnih linij. Vse začne kipeti v nebo – od katedral do ovratnikov na oblačilih, ki ne ležijo več kot krožniki na ramenih, temveč se teatralno koničasto dvigujejo in združujejo s kapucami ogrinjal. A če se na eni strani linje strogo dvigujejo, se kasneje v nekaterih deželah dekolteji na ženskih oblekah drzno poglabljajo. Katarina Medičejska je leta 1533, ko se je poročila s kraljem Henrikom II., skupaj s stročjim fižolom kot poročnim darilom prinesla v Francijo tudi modni hit – po njej imenovano in še danes znano drzno dekoltirano V-linijo ovratnika medici. Kljub tovrstnim odklonom je kolonialistična Španija v 16. stoletju postala vodilna sila v Evropi, tudi v modi, ki odraža naraščajočo moč, bogastvo in introvertirani, mračni stil oblačenja kralja Karla V. Ker je bilo takratne grajske sobane težko ogrevati, so pozimi tudi v zaprtih prostorih nosili kožuhe z gigantskimi, ramena pokrivajočimi krznenimi ovratniki. Iz naborka, ki je gledal izpod ovratnika ženskih oblek in moških srajc, pa se je razvila najpomembnejša značilnost španske renesanse – visoko dvignjena plisirana okrogla nabornica. Rodil se je najbolj atraktiven ovratnik v zgodovini mode, ki se je iz Španije bliskovito razširil med vse evropsko plemstvo, krauza. Med prvimi jo je sprejela angleška kraljica Elizabeta I. Anekdota pravi, da je novost prišla ravno ob pravem času, saj je svoje dvorne šivilje že pošteno namučila z zahtevo, da se domislijo oblačila, ki bo diskretno, a učinkovito zakrilo gube na njenem vratu. Navdušena nad krauzo, ki ji je podarila dodatno samozavest, je kraljica Elizabeta svoja oblačila nadgradila še z visoko dvignjenim in z žico utrjenim dvojnim ovratnikom v obliki metulja. Prav vrat objemajoča krauza in od obleke ločljiv pahljačasti ovratnik, ki ni dopuščal pogleda ne v levo ne v desno, še manj nazaj, naj bi bila povod za njen zgodovinski stavek: »Povsem mi ustreza, če gledam le naprej!« Bliskovit gospodarski, duhovni, kulturni in umetniški razcvet, ki ga je Anglija doživela v času njene vladavine, zgolj potrjujeta njeno odločnost in mogočnost. Visoko dvignjen ovratnik, ki ga je vpeljala v renesančno modo, pa simbolno izraža tudi nedotakljivost in varnost, zaradi katerih se ni treba ozirati čez rame. Eden izmed najbolj dramatičnih in absurdno ironičnih dogodkov je tako prizor iz najnovejšega filma o Elizabeti, posnet po resničnih zgodovinskih dogodkih. Ko Elizabeta leta 1587 ukaže usmrtiti svojo katoliško tekmico Marijo Stuart, si ta pred obglavljenjem sname z žico utrjen ovratnik – simbol nedotakljivosti in varnosti…Očitno je bila fraza »dihati za ovratnik«, ki sporoča nelagodje zaradi osebnega ogrožanja, v prenesenem smislu aktualna že v zgodnjem baroku, saj je moda varovala vrat s poškrobljenim ovratnikom, v zatilju dvignjenim z opornico. Da mu nihče ne pride do živega, bi lahko s svojim slogom oblačenja s takšnim ovratnikom sporočal tudi slavni angleški dramatik William Shakespeare. Ovratnik kot najbolj natančen pokazatelj uglednega družbenega položaja je blestel tudi v drugi polovici 17. stoletja, ko je bila razširjena moška obleka s prefinjenim, visoko dvignjenim in na ramena padajočim čipkastim ovratnikom. Flamski slikar Van Dyck je poleg portretov mož s šilastimi bradami zaslovel prav s takšnimi, s filigransko natančnostjo naslikanimi ovratniki, ki se po njem tudi imenujejo. Van dyck je oblikovalska iztočnica za številne linije ovratnikov, ki so krojili modo naslednjih stoletij. Od berte, čipkastega ovratnika v obliki pelerine, ki so ga ženske nosile spetega z nakitom na prsih, do okroglo valovitega belega ovratnika, kot ga je nosil slavni francoski junak pantomime Pierrot. Givenchyjeva bluza bettina z odpetim in do ušesnih mečic dvignjenim ovratnikom, ki brez izdatnih količin škroba ne bi bila vredna svojega zadržano erotičnega slovesa, je leta 1952 ponudila osnovo za nekatere izpeljanke ovratnikov – od nonšalantno zavihanega ovratnika trenčka filmskega fatalca Humpreyja Bogarta do kozaškega ovratnika, ki je zaslovel s filmom Dr. Živago, sicer izhajajočega iz tradicionalne noše ruskih kozakov. Pravi fetiš Elvisa Presleyja pa je ovratnik, imenovan po bičkarjih ovratničarjih, ki imajo celične izrastke v obliki ovratnika, na katere se lepijo drobni mikroorganizmi. Veliko oboževalk se je namreč »ulovilo« na njegov visoko dvignjen in z bleščicami polepljen ovratnik, kakršne so na modni piedestal ponesli tudi člani skupine ABBA v sedemdesetih letih.Fenomen čaščenja modno vkleščenega vratu se po nekaj stoletjih vrača v obliki krauze, ki jo je angleški oblikovalec Aleksander McQueen predstavil za letošnjo hladno sezono. Nemara ta simbol varovanja generativne energije, ki onemogoča pogled nazaj, sporoča kot kraljica Elizabeta – naj tudi nam danes zadošča le pogled naprej? rat simbolizira komunikacijo duše s telesom, je središče človeških sklepov, po katerih kroži generativna energija, in eden izmed temeljev, na katerih že dolga stoletja gradi oblačilna domišljija.