Srednji vek zveni zlovešče in razen izklesane Ute v Naumburški katedrali, ki spominja na Disneyjevo Sneguljčico, meni osebno le malo človeških podob tedanjega časa izpričuje lepoto – kar pa ne velja za stavbe in rokopise. Gotika že loči med žensko in moško obleko in neskončne komplikacije, ki trajajo tisoče let, se z njo začnejo. Lepota je dobila povsem drugačne razsežnosti z vpeljavo evropske različice krščanstva, ki je, kot vemo, propagirala ideal brezmadežnega spočetja, kar je že rahlo problematično za ženske in s tem za lepoto. (Skoraj tako zapleteno kot biti vitek kot bambus z napeto kožo kot debela bukev, kar je ideal lepote danes.) Marija je vsekakor z največ naklonjenosti upodobljena ženska figura od samega nastanka evropske kulture. Ona je gospa, na katere obličju lahko preberemo, kako so si žensko lepoto predstavljali v posameznem obdobju. O gotiki lahko brez slabe vesti rečemo, da je delovala zelo togo in nikakor ni pokala od elana in zdravja. Plemkinje naj bi si tedaj brile obrvi in zgornji del lasišča, da bi delovale čimbolj 'kiparsko'. Delovalo je, kot da so vesoljčki, ki želijo na vsak način biti videti inteligentni. Vendar se zdi bolj enostavno obriti si pol las kakor vsak dan barvati trepalnice, kot počnemo danes. Slikarski izdelki srednjega veka so precej depresivni in ploščati. Profili portretirancev in portretirank iz te dobe nas nemalokrat puščajo z odprtimi usti ob nenavadno izdelanih tkaninah in pravih umetnijah, ki so jih nosili na glavi. Menim, da takšen naglavni okras niti pod razno ni vključeval možnosti zavezovanja čevljev; z vso tisto zadevščino na glavi? Umetniki tedanjega časa so z veseljem poudarjali fiziološke značilnosti oseb (kljukast nos, presekana brada, nasršen pogled), kajti to naj bi zagotavljajo značaj. V katoliškem strahu pred večnim peklom je grešnike pred pregreho, ki je prežala na vsakem koraku, menda res lahko obvaroval samo trden značaj. Tudi telo je bilo v srednjem veku predmet kaznovanja in zaničevanja, grešno od začetka pa do konca. Na grmadah so gorele 'čarovnice', ženske, ki so se zavedale lastnega telesa in imele znanje o njegovem delovanju (porodnice, zeliščarke). Lepota srednjega veka je bila mistična, strašljiva in darežljiva samo za poznavalce, ki so znali razbrati kode njene navidezne togosti. Kajti srednji vek gor ali dol, še vedno so ga živeli ljudje. Ne smemo pozabiti, da je srednjeveški ekstremni avanturizem vključeval tudi pohode v obliki križarskih vojn na Bližnji vzhod, kjer se je krščanska divjost, pomešana z asketsko togostjo in gorečnostjo vere, srečala z islamsko prefinjenostjo in estetiko, ki je vzvalovila dušo Evropejcev. Vzhodni veter je prinesel spremembe. Odsev telesne lepote, kot jo prepoznavamo še danes, izpričujejo slike mojstrov: Leonardija, Botticellija, Michelangela in Rafaela. Barva kože na njih je prijetna, skoraj bi se lahko dotaknili breskovega nadiha lic. Osebe niso videti mučno izstradane, deformirane ali toge. Čutiti je zdrav duh v zdravem telesu in smeh bogov z Olimpa v krščanskih hramih. Bog in človek si na stropu Sikstinske kapele podajata roko, skoraj se dotakneta, zavita sta v nekaj mehke tkanine, sicer pa je dobro vidno njuno krepko telo. Tako postane lepota v renesansi in šestnajstem stoletju za spoznanje malce bolj živahna. Mehkejše obline je dobivala tudi naša Marija (in preostali), kajti iz Bizanca na jug, na območje današnje Italije, je zavel duh antičnih polisov. Da pa vendar ne bi bilo vse tako idilično in mehko, je kot strela z jasnega v južno renesanso, ki je skušala živeti ideal skladnosti duha in telesa, kar je pojmovala kot lepoto, treščil razdor. Severnjaki so se zgražali nad obscenim razsipništvom katolikov, angleška renesansa pa jo je mahnila po svoje. Pri njih je bil še vedno trend visoko čelo in s tem damsko britje zgornje vrste las. V tem obdobju je bil 'car' Henrik VIII., ki se je šel svoj lastni krvavi 'seks v mestu', žene je menjaval in obglavljal in ni mi uspelo zaslediti, ali je bila katera bolj bleda ali visokočelna od druge. Vrenje kraljestev so bile bitke za prestol ter za ohranitev življenja komaj rojenih dedičev in lastnega zdravja pred dvornimi zastrupljevalci; spletke so bile na vsakodnevnem jedilniku. Moški tedanje dobe so bili načičkani do konca, z nakitom, krznom, svilo, v dih jemljočih tkaninah s prefinjenimi vzorci. To še ni vse, nosili so čipkaste ovratnike, nogavice z izvezenimi cvetličnimi vzorci, čevlje s petkami in z umetelnimi broškami, bele rokavice, kratke nabrane hlače, suknjiče, izvezene z zlatom in biseri, in bili so možati, da je kaj. Tako je mit o moški lepoti, ki temelji na milu, deodorantu in kratkih rokavih prej antična kot evropska pogruntavščina. Pomislite še na deviško kraljico Elizabeto I., zategnjeno v korzet, tako ozko v pasu, da lahko samo upam, da so takratne slike popravljene tako kakor so danes popravljene fotografije. Če je italijanska renesansa stegovala roke k udobju gibanja in razgaljala telo, je angleška stremela k nadzemskim idealom strogosti in samoobvladovanja. Odkrit je bil samo obraz. Polt 'deviške kraljice' je bila bela kot sneg, naravne oblike njenega telesa nevidne, lasje visoko speti. Oči in ustnice nepoudarjene. Roke in prsi ji je krasil nakit in njeno telo je kot oklep obdajala izvezena umetnija. V pasu je merila petdeset centimetrov, v širino pa zaradi krila najmanj meter in pol. Sklepamo lahko, da je Elizabeta I., kot vrhovna oblast, diktirala ideal lepote – če se ozremo po njenih dvorjankah na sliki, so ji vse sumljivo podobne, le da niso imele tako svetlih las, tako bele polti in tako bele obleke. Deviška kraljica, za katero so moški pripravljeni pretakati kri na bojišču pod jeklom mečev in helebard. Elizabeta je Marijin kult spremenila v kult snežne kraljice. Ob upoštevanju angleške klime in ogrevanja gradov ne morem biti daleč od resnice.