Najboljše zamisli in stave se sklepajo prav v menzi. Beseda je dala besedo in padla je stava. Če sem želela stavo dobiti, sem morala prevoziti maraton Franja - kar je trikrat toliko, kot je bil moj edini resni kolesarski izlet, pa še takrat sem bila čisto zdelana. Časa je bilo malo, zato smo se treninga lotili resno. Ne bi mogla reči, da sem kakšno športno bitje, poleg treninga, muskelfibra, kolen, ki sta me boleli, so se pojavile še čisto druge stvari: nisem imela niti trenirke, superg, predstavljajte si kolesarko v čipkastem modrcu s kostjo. Po dobrem mesecu treningov so bolečine prenehale in prišla je prva resna preizkušnja: Maraton češenj. Do Ajdovščine je nekako še šlo, tam pa človek postane že lačen, vendar pri +35 ni najbolj pametno pojesti sendviča z mortadelo, čez banano, vse pa zaliti s pol litra vode. Za nas, ki poznamo Slovenijo bolj skozi vetrobransko steklo, je v Novi Gorici prišlo razkritje, da je pet milimetrov na gasu trdo delo na kolesu in da so Goriška brda v hribih, skoraj visokogorju.