Vendar je treba priznati, da dojenje na javnih mestih in za to dejanje nujno potrebno razgaljenje joškov, pa naj bodo te kakršnekoli že, velike ali majhne, nabrekle ali palačinkaste, pri večini normalnih moških skoraj nikdar ne sproži erotične napetosti. Mi, pravi dedci, le nezainteresirano zmignemo z rameni, kadar zasačimo pri takem dejanju kakšno ciganko na ljubljanskem živilskem trgu, kakšno zamorko v okolici Nairobija ali hindujko v predmestju New Delhija, njihove prsi, na katere za droben hip prilepimo pogled, se nam zdijo sicer zanimive in koristne kožne gube, a brez kakršnekoli metafizične vrednosti. Vse skupaj pojmujemo kot le eno izmed folklornih manifestacij življenja primitivnih ljudstev. Če pa nam uspe, da v kakšni študentski sobici ali bednem stanovanjcu skromnega uradnika izprosjačimo kakšno babo, da odpne gumbe na bluzi in da se v svetlobi z mušjimi dreki popackane šestdesetvatne žarnice razlezejo kot žolca trepetajoči, z modrimi žilicami zemljevidno prepreženi joški, nam pogled ostekleni in izgine nasmeh z ustnic. Zato je strahotno zabavno opazovati zmedo lastne duše, kadar v kakšni modni restavraciji tam nekje v Ciudadu de Guatemala, morda v San Salvadorju ali San Joséju, prične za sosednjo mizo kakšna pariško elegantno oblečena dama z dolgimi, skrbno lakiranimi nohti razpenjati polprozorno bluzico in izpod erotičnega čipkastega modrca vleči na sončno svetlobo svoje joške, jih tehtati v dlaneh in skozi debelo, živo našminkane ustnice vabiti svojega dveletnega sinčka, češ naj si privošči in jo posesa. Jebemu, si rečeš, za tole dejanje pa ne vem, če bi ga lahko kar tako brezskrbno uvrstil med folkloro primitivnih ljudstev, vmes pa frustrirano poslušaš šum mehkih, zaradi mini krila skoraj popolnoma razgaljenih, v svilene nogavice stlačenih beder, ki jih, da bi bil položaj sesljajočega otroka čim bolj ugoden, pred tvojimi zmedeno butastimi očmi spogledljivo prekriža kot kakšna kurbirska tajnica pred svojim ostarelim šefom.