Zato je bil položaj na Gorenjskem vse do konca vojne bistveno drugačen, kakor v drugih pokrajinah Slovenije, kjer je narodnoosvobodilna vojska izvojevala prostrana osvobojena območja. Tukaj je bilo le malo krajev izven dosega okupatorjeve roke. Nacistični aparat je še vedno načrtno in neizprosno deloval. Z močnimi policijskimi in vojaškimi silami je varoval strateško pomembne prometnice na tem območju, občasno pa izvajal tudi širše ofenzivne operacije čiščenja terena. Zloglasni Gestapo je vztrajno zasledoval, zapiral in pobijal zavedne Slovence in organizatorje Osvobodilne fronte, marsikje pa tudi uspeval prek svojih vrinjencev in ovaduhov vnašati v organizacijo razdor in nezaupanje. V vseh večjih naseljenih krajih so bile okupatorjeve policijske in žandarmerijske posadke, ki so z uporabo motorizacije lahko hitro vojaško ukrepale. Še posebno je bila zastražena črta ob cesti in železnici, ki je delila Gorenjsko na levi in desni breg Save. Vsi mostovi so bili zastraženi, čolni na Savi uničeni. Kurirji in aktivisti so morali uporabljati najbolj tvegane načine prehoda čez Savo in železnico, v stalni dejanski smrtni nevarnosti. V razmerah, ko je Hitlerju začelo primanjkovati vojakov, so se nacisti vedno bolj zatekali tudi k uporabi slovenskih domobrancev kot pomožnih policijskih oddelkov; neposredno so bili podrejeni nemški komandi SS."