kar se tiče ohranitve visoke stopnje udeleženosti žensk na trgu dela po prehodu. Večina Slovenk se tudi po porodniškem dopustu vrne na delovno mesto (za polni delovni čas) (Stropnik in Černič Istenič, 2001). Ženske so tako dvojno obremenjene – na delovnem mestu in doma (Mežnarič in Ule 1994, cf. Hochschild, 1990). Poleg tega je v devetdesetih začelo bolj odkrito prihajati do prej latentne patriarhalizacije odnosov, najprej v javni sferi, nato še v domači8, kar pomeni, da so mlade ženske potisnjene v neenak položaj v ekonomski in politični sferi ter v prokreativni družini (Ule et al, 2003; Rener et al, 2006; Pascall in Lewis, 2004). Na tradicionalno delitev vlog v družinah empirične raziskave opozarjajo že od leta 1977 (Ule in Kuhar, 2004). Pred kratkim je tudi Evrostatova raziskava pokazala, da Slovenke in (Litvanke) največ ur dnevno delajo in imajo najmanj prostega časa (Evrostat, 32/2007). Ta raziskava je opozorila, da v 75–80 odstotkih ženske same opravijo večino gospodinjskega dela in skrbijo za otroke. Opravila, tradicionalno povezana z ženskami, ostajajo predvsem njihovo področje. Ženske skrbijo za pranje perila, čiščenje stanovanja, pripravo hrane, prav tako večinoma one poskrbijo za bolne in onemogle družinske člane. Tudi nakupovanje živil je pretežno žensko področje. Moški so odgovorni za manjša stanovanjska popravila. Kljub zaznanemu trendu v smeri aktivnejše vloge očetov je moška vloga v tem kontekstu omejena na pomoč ženskam, ki še vedno opravijo večino dela z otroki (Rener in Švab, 2005; Rener in Švab, 2006). Posamezne vrste družinskega dela (gospodinjska opravila in skrb za otroke) so bolj enakomerno razdeljene v razširjenih družinah, toda ne med partnerjema, temveč med izvorno in prokreativno družino (pomoč starih staršev) (Ule in Kuhar, 2003).