Kardiomiplastija pomeni dobesedno »popravilo srčne mišice (lat. cardio = srce, mio = mišica, plastia = popravilo). Pri dinamični kardiomioplastiji ovijemo okrog srca skeletno mišico, ki pomaga onemogli srčni mišici pri njenem krčenju. Prvi poskusi uporabo skeletne mišice za pomoč pri oslabelem srcu segajo več kot 40 let v preteklost. (Ime ??) Kantrowitz je leta 1959 predlagal uporabo trebušne prepone za srčno mišico. Ta in podobni poskusi so propadli zaradi mišičnega utrujanja. To nas niti ne preseneča, saj je misel o utrudljivosti skeletne mišice globoko zasidrana v vsakem od nas, ki se radi utrudimo po dolgi hoji, sekanju drv ali čiščenju snega s pločnika pred hišo. Tisti, ki jim tega ni treba delati, poznajo utrujanje mišic od smučanja in aerobične telovadbe. Raziskovalci v 70. in zgodnjih 80. letih so pokazali, da je skeletna mišica »plastična«, in da je mogoče z določenimi režimi električne stimulacije doseči, da postane v fizičnih in metaboličnih lastnostih podobna srčni mišici. V naravi namreč srečamo tudi skeletne mišice, ki se praktično nikoli ne utrudijo, kar nas napeljuje na misel, da bi lahko lastnosti navadne skeletne mišice spremenili in jo iz hitro utrujajoče se mišice spremenili v mišico, ki je neobčutljiva za utrujanje. Pomembno delo na tem področju je opravil profesor Stanley Salmons iz Velike Britanije.