Vsakdo, ki se je kdaj ukvarjal z mislijo, da bi si med postankom v luki nalovil rib za kosilo, je opazil, da se je med pranjem posode s testeninami ali odmetavanju ostankov hrane ali čiščenju rib nabrala pod jadrnico velika jata ušat, ki so požrešno napadale vse. Razen naše vabe, seveda. Ali pa smo uspeli ujeti ribo ali dve in si že obetali uspešen ribolov, potem pa samo obupano gledali, kako se okoli naše vabe zbirajo salpice in šparčki, cipeljčki in drug pristaniški drobiž, medtem ko se ušate odmaknile in se niso več zmenile za ponujeno vabo, tudi kadar se je katera zagnala proti vabi, je nekaj metrov pred njo hitro izgubila vse zanimanje. Ušata izredno vidi in ima skoraj prirojen strah pred najlonom, zato postanejo po paniki, ki jo povzroči prva ujeta riba, izredno previdne. Takrat ne pomaga niti temeljito in zaradi trganja rib nevarno stanjšanje najlona, recimo na 0,10, ali uporaba fluorokarbonskih najlonov, ki imajo prelomni kot svetlobe enak morski vodi in naj bi bili, po trditvah proizvajalcev, nevidni. Edino, kar nam lahko omogoči uspešno nadaljevanje ribolova, so posebne vremenske razmere, zmanjšana vidljivost, predvsem pa intenzivno krmljenje; v vodo zmečemo razmočen star kruh, ki mu lahko primešamo slane sardele ali ribjo moko, ostanke hrane, recimo brodeta ali ostanke pečenih rib, kadar hočemo, da ostane riba bližje površini, tudi posušen kruh, ki plava in ga potem ušate z besnim čofotanjem napadajo. Takrat tudi najlažje ocenimo velikost jate, ki smo jo privabili.