Nastopila so moja najbolj razgibana leta mojega življenja. Zelena palica je izgubila svojo prožnost. Morda zaradi starosti, še verjetneje zaradi družbe, ki me je spremljala. To je bilo obdobje, ko me je na ribolovu zabaval Mošo, ko mi je Marjan podaril čoln, ko sem z Lokarjevo, v tujini kupljeno grafitno muharico Mitchel utrujal prvo veliko šarenko. Nepozabni dnevi sulčarjenja... in obdobje, ko sem spoznal pravega prijatelja. To ni človek, ki ti odstopi levo bedro, ko je že pojedel preostalega piščanca; to ni človek, ki ti posodi očetov avto s praznim rezervoarjem za gorivo. To je človek, ki je s teboj vselej, ko ga potrebuješ; z nasvetom, podmetalko, ustrezno predvrvico, s svojo zadnjo puhovko... Najprej sem ga klical profesor Janko, nato pa samo še Žane. Kljub temu ni bilo spoštovanje nič manjše. Morda sem ravno v tem obdobju preživel svoja najlepša ribiška leta. Ne le zaradi lipanov, večjih od 48cm, ki sva jih ujela več, kot ima kimavec dni. Ne le zaradi velike postrvi, ki mu je pretrgala vrvico, še preden sva ugotovila, kdo je dobil stavo. Preprosto zato, ker je ribolov v meni dobil novo razsežnost. Ribiške zgodbe so zapolnile le še tretjino najinega druženja in čiščenje rib le še petdesetino...Ribolov je postal dogodek. Odnos, kjer sem reševal strokovna vprašanja, virtualno zdravil bolnike in pisal razpravo za doktorat znanosti. Odnos prelivanja čustev, lepote narave, zakonitosti in naključij.