V več kot petdeset let dolgi glasbeni karieri je Omara izdala veliko skladb, ki so postale klasike, pri nas bi rekli, da so ponarodorele, toda njena zvezda kljub temu še ni zažarela v vsej svoji moči in lepoti. To se je zgodilo leta 1997, povsem po naklučju. Omara je tisto leto pri državni založbi plošč Egrem snemala album La Novia del Filin, v sosednjem studiu pa so prav takrat ostareli kubanski glasbeniki, vsi nekoč same legende, skupaj z Ryom Cooderjem snemali danes že legendarni album Buena Vista Social Club. Ker so za pesem Marie Terese Vera potrebovali pevko, ki bi skupaj s kitaristom Compayom Segundom zapela Veinte Anos, so potrkali kar na sosednja vrata in... Album, in istoimenski dokumetarec, ki ga je zrežiral sam Wim Wenders, je dosegel nesluten uspeh, so prodali v več kot 3,5 milijona izvodov, kar je bilo celo več od do tedaj najbolj prodajanega albuma v kategoriji world-music, Graceland Paula Simona, medtem ko je bil Wendersov dokumentarec eden najbolj gledanih v svoji kategoriji. Tisto, za kar smo resnično lahko hvaležni projektu BVSC, pa je to, da je iz naftalina poleg Omare in že omenjenega Compaya potegnil še pevca Ibrahima Ferrerja, ki se je predtem preživljal s čiščenjem čevljev na ulici, ter pianista Rubena Gonzalesa. Ne boste verjeli, toda Omara se je med njimi počutila zelo mladostno, Ruben je bil takrat star okrog 80, Compay okrog 90, Ibrahim pa nekje vmes. Kakorkoli že, ob snemanju albuma so se zelo zabavali, kar je razvidno tudi iz omenjenega dokumentarca, vsi štirje pa so kmalu po tem izdali tudi uspešne solo albume. Čeprav je kot kulturna ambasadorka užila kar nekaj takih in drugačnih ugodnosti, se v zadnjih letih distancira od politike, zameri pa ji predvsem težak socialni položaj v državi in bedo njenega ljudstva, iz katerega je črpala toliko idej za svojo glasbo. "Če ne bi bila Kubanka, najbrž ne bi nikoli mogla peti tako, kot pojem. Tudi živeti ne bi mogla drugje kot na Kubi."