Potem smo bili v Iranu in v dnevih, ki so bežali kot zajci, sva na arkadaša (ime mu je bilo Ademi) že pozabila. Pa še obdobje prisilne abstinence sva imela, le s čajem, trpkim kakor usnje, sva se nalivala v nezmernih količinah. Enkrat smo se pa vrnili nazaj v Turčijo, prav tako prek mejnega prehoda Gurbulak, saj za Irance velja pravilo, da moraš iz države izstopiti tam, kjer si vanjo vstopil. Ampak ta Gurbulak je pa res čista norišnica, pravzaprav so norišnica Turki, ki se pacajo prek meje. Z Iranci še nekako gre, uradniki so hladni in prezirljivi, a vendarle korektni, Turki pa so kot pekoči kečap, ki se zasuši v ozkem grlu stekleničke. Lahko jo še tako klumpaš in klumpaš, da v trebuščku vse brbota in se peni, skozi vrat ne pripolzi niti kapljica, pa čeprav je zamašek odvit in tisti gumasti čepek na vrhu še vedno pastozno mehak. Tam na mejnih kontrolah je isti drek, zadaj klokotajo, lezejo drug čez drugega, se nemilo hebajo ter glasno mukajo in krulijo, ob mizicah uradnikov pa vse to vrvenje skrepeni in na drugo stran pripolzijo le po posameznih jalovih kapljicah. Najbolj hecno je opazovati njihovo neizmerno slo po švercu, tihotapijo namreč prav vse, najbolj strastno pa stvari, ki sploh nimajo nikakršnega smisla. Še posebno so presunljivi v svojem bliskovitem spreminjanju nakan, kako bodo robo prenesli mimo uradnikov, saj, na primer, šteke cigaret vlačijo iz hlačnic in si jih tlačijo za srajco na hrbet le kakšen meter pred njimi. Ko smo se končno vendarle izluščili iz tega preznojenega kupleraja, pa to je trajalo dolgo, o, kar ure in ure so minevale, me je v glavi in srcu ostro kavsala le še ena misel in želja: kako se prigrebsti do vsaj ene skromne stekleničke hladnega piva. Toda bili smo brez turških lir in tistih trideset kilometrov do Dogubeyazita se je vleklo kot čreva. Tam na glavnem trgu je Zverko šinil v menjalnico, sam pa sem se izčrpan sesedel na stopničke pred vhodom in čakal, čakal ... A ne v spokoju, kajti nemudoma se je od nekod pripodila tolpa malih čistilcev čevljev, ki so predirljivo cvilili, mister, mister, ooo, mister in me zavzeto bezali pod rebra. Tam zadaj pa je nekam plaho stal najin arkadaš Ademi, me pričakujoče in nepremično motril s svojimi rahlo izbuljenimi črnimi očkami, češ, morda se me bo pa spomnil, a približati se ni drznil. Ko pa sem mu pomahal, se je skoraj slišalo, kako mu je breme zadrege in negotovosti odcingljalo iz drobne dušice na tla, in noge so ga kar same odnesle proti meni. Toda ko se je skušal preriti skozi obroč svojih poslovnih konkurentov, ki so me, kot jata vznemirjenih ptic predirno čivkajoč, še vedno tesno obkrožali, so ga ti pričeli v stilu, kam se pa ti siliš, krele, frcati po lobanjici, da je kar tleskalo. Vmes so me pomenljivo pogledovali, pričakujoč priznanje, kako dobro jebejo tega črvastega luzerčka. Opala, sem kriknil, takole se pa ne gremo, ter jih razgnal, da so samo osuplo buljili, kakšen kreten da sem, ko pa ne razumem niti tega, da je Ademi zato na svetu, da ga zatirajo. Rokovala sva se aristokratsko vljudno, a prisrčno in toplo. Nato je bliskovito posegel v žep svoje obnošene kamižolice in mi v dlan natresel s svojo od globina popolnoma črno rokico polno pest praženih sončničnih semen. Hm, tole je res izjemno okusno, mi je zaupljivo šepnil ter pozorno opazoval, kakšen vtis bo ta neprecenljivi priboljšek naredil name. Seveda sem se spačil, kot da bi zadel na loteriji, in nemudoma med odobravajočim kimanjem pohrustal dve, tri zrna, on pa me je pri tem opazoval z zadovoljstvom kakor mati, ki kupi svojemu otročku sladoled. S tem, da bi mi čistil čevlje, ni več težil, a je nemudoma butnil na plan z mnogo pronicljivejšo finto. Ha, je rekel, kaj pa, če bi šli na kakšen pir. Eh, sem vzdihnil, počakaj malo, trenutno sem brez vsakega operativnega denarja. Saj ga imam jaz, je radostno čivknil, spet pobrskal po žepih kamižolice in izvlekel dva zmečkana in zglajeno mastna bankovca za milijon lir, enega pričel potiskati v moje roke, drugega pa dvigal proti Zverku, ki je že opravil menjavo in že nekaj časa stal za nama, ne da bi ga opazil. Presunjena nad to iskreno ljubeznivostjo sva mu nemudoma dodelila vsak po deset milijonov. Spet se je v zadregi branil in ponovno namigoval nekaj o brezplačnem čiščenju čevljev, a sva ga odločno zavrnila, češ da si pravi arkadaši med seboj nikdar ne čistijo čevljev, je pa povsem običajno, da si dajejo denar. Vse to so iz varne razdalje pozorno opazovali njegovi paglavski poklicni kolegi ter se osuplo in zgroženo spogledovali. Potem sem vstal, si otresel prah s hlač in pomenljivo namignil, no, zdaj pa gremo, menil sem, na pivo, a iz te moke ni bilo kruha. Od nekod je namreč pridrvel naš šef Rajfl, gremo, gremo, je vpil in nas tlačil v kombi, danes je pred nami še stotine kilometrov, tisti vajin pir bomo pa že nabavili v branjariji tam spodaj. In smo se odpeljali, tam sredi trga je stal najin arkadaš in nama široko mahal, z vseh strani pa so se mu previdno, kot mrhovinarji truplu, približevali kolegi čistilci čevljev.