Ko se v domačem okolišu začnejo širiti govorice »kako ima velikega«, »kam ga sploh lahko stlači, če je tako ogromen«, ste lahko prepričani, da imate v rokavu (lahko tudi kje drugje) aduta. V tem primeru je govora o ameriškem SUV-ju, Dodgeu Nitru. Čeprav mu Američani pravijo »mid-size« SUV, je na slovenskih cestah predstavljal pravo gmoto, ki se je valila čez drn in strn. Odmerjeni centimetri, dolžine 458 in širine 185, resda ne govorijo o impozantnosti, vendar se je sleherni sopotnik vprašal, ali so ceste za tako velik avtomobil sploh dovolj široke. Tovrsten posebnež, odet v živo oranžno barvo, je predstavljal pravi magnet za mimoidoče in neredko se je bilo moč znebiti občutka, da se promet za njim ustavlja. Ni se bilo možno izogniti neumestnim vprašanjem, ali je moj nov poklic povezan s prevažanjem deklet, »socialnih« zadolžitev ob nočnih urah. Nekaj pa je vendarle res, pogosto sem se spraševal, zakaj večino ameriških avtomobilov krasi tolikšna, že skoraj pretirana, količina kroma in končno le prišel do odgovora. Razlog se je med zastavljanjem neumestnih vprašanj in posledičnega zavijanja z očmi ponudil kar sam od sebe – seveda, vsak »zvodnik« se mora vedno znova in znova gledati v ogledalu, preverjati, če je vse na svojem mestu. No, v našem primer(k)u je potrebno za ureditev pričeske, lahko tudi česa drugega, stopiti pred sprednji del vozila, kjer se kot priročna polička za čiščenje čevljev izkaže tudi odbijač, katerega dimenzije so resnično fascinantne. Da boste pustili še boljši vtis, so testno različico Nitra opremili s pnevmatikami širine 235 milimetrov in premera 17-ih palcev. Američani so seveda znani, da zunanji izgled pomeni praktično vse, zato ne preseneča, da navdušenje kar hitro skopni, ko posedete zadnjico na sedeže vozila in poprimete volanski obroč. Sedeži trpijo za kroničnim pomanjkanjem centimetrov sedalnega dela, tako je potrebno kar nekaj časa, preden se privadite na drugačen način sedenja. Voznikov delovni prostor je pregleden, vendar brez kakršnega pretiranega posvečanja izgledu in ergonomičnosti in tako pušča človeka hladnega. V notranjosti najbolj zmoti prevelika uporaba trde (cenene) plastike ter občutek, da bi armaturna plošča lahko zasedala več prostora in bila tako oddaljena nekaj dlje od vetrobranskega stekla, ki je nameščeno precej položno. Seveda bi bili krivični, če bi Američanom očitali zgolj poudarek na zunanjosti, kajti udobje je enako pomembno kot izgled. Za razvajanje voznika in ostalih potnikov tako skrbi multifunkcijska naprava, občutljiva na dotik, nameščena na sredinski konzoli, na kateri je moč spremljati in uporabljati radijski sprejemnik, navigacijski sistem, DVD filme in poslušati skladbe v vseh možnih zapisih (CD, mp3, wma …). Zavoljo vgrajenega trdega diska kapacitete 10 GB je možno preko USB naprav naložiti slike, skladbe in filme. Če je udobje visoko pozicionirano, težko spregledamo manjko avtomatske klimatske naprave, ki jo dandanes vgrajujejo že serijsko v mnogo cenejša vozila, kot je Nitro. Filozofiji udobja sledijo tudi vozne lastnosti. Dizelski agregat s prostornino 2,8-litra delovne prostornine se je zdel ravno pravšnji za premikanje dveh ton po cesti, čeprav je videti in slišati ameriškega terenca z dizelskim ropotom skorajda tako, kot bi Placida Dominga silili k petju narodno-zabavnih viž. Nitro se je izkazal tudi za precej poskočnega in je avtocestno hitrost dosegel prej, kot bi to sprva pričakovali. Petstopenjski samodejni menjalnik sicer spada med bolj ležerne, vendar se dobro vklopi v koncept vozila, namenjenega predvsem za daljša potovanja, kjer hitro prestavljanje ni voznikova prva skrb. Mehko naravnano podvozje skrbi, da je vožnja skozi neravnine prijetna skoraj tako, kot bi sedeli doma v dnevni sobi, seveda za ceno manjšega užitka pri hitri vožnji skozi ovinke, čemur pa, resnici na ljubo, ta avtomobil sploh ni namenjen. Kljub vsemu za varnost skrbi sistem proti prevračanju ERM in kopica drugih pomagal: ABS s sistemom za pomoč pri zaviranju v sili BAS, TCS in ESP. V načinu z dvokolesnim pogonom (ima tudi možnost preklopa na vsa štiri kolesa) je ravno dovolj zmogljiv, da se lahko voznik za trenutek pozabava z odnašanjem zadka, kmalu pa vmes poseže elektronika (ESP), ki se kljub možnosti izklopa v praksi nikoli popolnoma ne izključi, in se, kadar tipala zaznajo prekomerno zdrsavanje, ponovno samodejno vključi. Še poraba: od devet do štirinajst litrov plinskega olja bo potrebno nameniti vsakim stotim prevoženim kilometrom.