Zdaj ima namakalne sisteme okoli 20 odstotkov intenzivnih sadovnjakov, pot do pridobitve vodne pravice za namakanje pa poteka prek ministrstva za okolje in prostor in bo v prihodnje še bolj trnova kot doslej. Radovan Tavzes, državni sekretar na tem ministrstvu, pojasnjuje, da obstajata dve vrsti vodnih pravic: za površinske in podzemne vode. Na površinskih vodah je mogoče v sušnem obdobju pridobiti vodno pravico za namakanje le prek zadrževalnikov vode, nikakor pa ne neposredno iz vodotokov. Vem, da sadjarji sem in tja namakate tudi tako, da črpalko potopite v reko, ki teče mimo. Ne, da vam ne bi privoščili namakanja, toda to je najbolj neprimerna oblika izkoriščanja voda, saj moramo skrbeti za hidrološki minimum, pravi Tavzes in napoveduje, da bodo inšpektorji po tej plati v prihodnje še bolj pikolovski kot doslej. Namakanje na podzemnih vodah je načeloma mogoče, nadaljuje Tavzes, a je problem, ker so te zaradi kmetovanja čezmerno onesnažene z nitrati, sem in tja tudi s pesticidi, zato bo morala država povprečno vrednost nitratov podzemnih voda do leta 2013 za polovico zmanjšati.