V 43 gramov manj kot štirikilogramski knjigi Krajevni leksikon Slovenije se geslo Velenje pojavi na dnu strani 403 in obsega celotno stran 404. Predstavitev mesta je opremljena z dvema fotografijama. Pod eno je napis Velenje, načrtno zgrajeno industrijsko in rudarsko mesto v Velenjski kotlini, pod drugo pa Velenje, zrak v mestu je pozimi pogosto čezmerno onesnažen zaradi bližnje termoelektrarne Šoštanj. Predvsem druga fotka ne daje vtisa o raju na zemlji, kjer bi človek preživel stara leta, o tem, kje boš preživljal mladost, pa tako ali tako ne odločaš sam. Kakorkoli, leksikon pravi, da v Velenju vsak večer leže k počitku 27.337 prebivalcev (samo v štirih slovenskih mestih je več počivalcev), ki se potem, ko zjutraj vstanejo in zapustijo večnadstropne stanovanjske bloke, ki pokrivajo večino bivalnih površin na 370 metrih nadmorske višine, odpravijo na šiht. Večina jih dela v rudniku, kjer kopljejo lignit precej bliže središču zemlje, in v Gorenju, kjer je svetleje, saj se večinoma ukvarjajo z belo tehniko (in včasih poceni odkupijo kakšno delnico Uniona). Čeprav se kot trg omenja že leta 1264, je Velenje status mesta pridobilo šele leta 1959, na to, da je bilo od leta 1981 do 1990 opremljeno s pridevnikom Titovo, pa spominja le velik sprehajajoči-se-maršal-premišljuje-in-grdo-gleda kip na lično postriženem travniku sredi mesta.