Profesorska obveznost je šest ur predavanj na teden, ne glede na to, ali je v skupini 10 ali 120 študentov. Nekatere skupine pa morajo po normah šolskega ministrstva šteti celo do 240(!) študentov, takrat je obveznost pet ur na teden. Ali si birokratska pamet more predstavljati, kaj pomeni korektno popraviti dvesto pisnih izpitov in izprašati takšno množico študentov ali ji predavati? Ali koliko priprav zahtevajo kakovostna predavanja? Ob tem se morajo pogovarjati s študenti, delovati v narazličnejših operativnih (ne operetnih!) komisijah, biti mentorji pri diplomskih in magistrskih delih in doktoratih, spremljati širše strokovno področje, pisati skripta, raziskovati in objavljati. Ta država očitno bolj kot profesorje potrebuje uradnike, saj je plača državnega uradnika z visokošolsko diplomo in nekajletnimi izkušnjami večja od plače profesorja z doktoratom in dvajsetimi leti delovnih izkušenj. Dokler učitelj ne napreduje v rednega profesorja, mora vsakih pet let dokazati, da je prispeval k znanosti dovolj, da lahko še naprej uči. Če je bil deset let zaradi množice študentov za četrtino čezmerno obremenjen, ga je država ves ta čas za nadure plačevala polovično in tako prihranila petnajst plač. Ko je isti učitelj za eno leto iz katerega koli razloga za četrtino premalo obremenjen, mu država v tem letu hladnokrvno izplača le devet plač in noče niti slišati o tem, da bi bila morda umestna poravnava.