trajnostnega razvoja. Glede na doseženo povprečno vrednost razredov so bila mesta na vsakem razvojnem področju uvrščena v tri skupine glede na svoj položaj, ki je lahko nad povprečjem gospodarske, socialne ali okoljske uravnoteženosti, v povprečju ali pod njim. Tako je mogoč še sintezni prikaz stopnje trajnosti malih mest po posameznih tipih, predvsem pa kar največja objektivna primerjava med njimi. Dosežena raven trajnostnega razvoja malih slovenskih mest na začetku 21. stoletja je bila torej ocenjena z vrednotenjem vseh treh skupin izbranih kazalnikov in izračunom skupne stopnje trajnosti. Razporedila so se tako, da jih večina – 19 (73 %) – dosega povprečno stopnjo trajnosti, so torej v 2. razredu, najnižjo stopnjo trajnostnega urbanega razvoja (3. razred) ima pet malih mest, najskladnejši razvoj vseh treh segmentov trajnosti pa izkazujta le dve mesti. V skupini mest, ki so se izkazala po najvišji oceni oziroma katerih dosedanji razvoj se je najbolj dvignil nad povprečje slovenskih malih mest, sta Bled kot izrazito terciarno malo mesto in Murska Sobota kot zaposlitveno središča na ruralnem območju. Pri eni od skupin kazalnikov pa ne presegata povprečja, Bled pri socialnih (gre za učinke večje privlačnosti za starejše prebivalce, ki se po upokojitvi selijo v mirno in privlačno okolje ali v bližino krajev s kakovostno zdravstveno oskrbo) in Murska Sobota pri okoljskih (skupno vrednost ji znižuje koeficient ekološke stabilnosti, kar je posledica lege sredi kmetijskega ekosistema). Šibko trajnost (z eno od treh skupin kazalnikov so nad povprečjem) izkazujta dve satelitski mali mesti (Grosuplje in Škofja Loka) in eno terciarno (Lucija/ Portorož). Nadpovprečne vrednosti gospodarskih kazalnikov imata Grosuplje in Lucija/Portorož, v katerih pa gospodarska uspešnost ne zagotavlja nadpovprečne socialne varnosti, povprečni so tudi njihovi okoljski kazalci. Boljšo oceno okoljske trajnosti malim mestom znižuje predvsem neustrezno čiščenje odpadnih voda in podpovprečna ekološka stabilnost, praviloma namreč v neposrednem zaledju nimajo uravnoteženih naravnih ekosistemov. Povprečno trajnost pripisujemo malim slovenskim mestom, ki so v vseh treh segmentih dosegla povprečne vrednosti oziroma v katerih povprečni gospodarski razvoj omogoča zadovoljivo socialno varnost prebivalcem, ki s svojim delovanjem še niso čezmerno obremenili okolja oziroma presegli njegovih naravnih zmogljivosti. Malih slovenskih mest s takšnimi značilnostmi je največ v tipu zaposlitvenih središč v ruralnem zaledju. Povprečno skupno vrednost ima tudi Izola, kjer se med tremi skupinami kazalnikov pojavita dve skrajnosti, s po enim nadpovprečnim in podpovprečnim skupnim kazalcem. Brez kritičnega pretresa podatkov bi veljala domneva, da je mesto