Ne ogroža življenja, ga pa pošteno greni. Sindrom čezmerno aktivnega sečnega mehurja resnici na ljubo ni bolezen ali motnja, ki bi ogrozila življenje, vendar bistveno poslabša njegovo kakovost in nenazadnje vsaj posredno tudi splošno zdravje in počutje. Kot je bilo že večkrat omenjeno, se osebe s temi težavami vse bolj zapirajo vase, se osamijo in omejujejo fizične aktivnosti. Tako se zmanjšuje njihova telesna gibljivost in zmogljivost, povečuje pa se psihološko breme z občutkom krivde, sramu, poslabšanjem samopodobe… Krepi se bojazen, da postajajo breme svojcem, da se bo nadzor sečnega mehurja še zmanjšal, da zaudarjajo po urinu, zmanjšajo se socialni stiki, pojavijo se omejitve in načrtovanje preprostih potovanj oziroma odhodov od doma. Za pot na tržnico izberejo tako, kjer bo vsak trenutek na dosegu toaletni prostor, doma razmišljajo o posebni posteljnini, izbiri oblačil, v službi so – le kdo bi pomislil na to? – manj produktivni, pogosteje so odsotni z dela. Ta na videz drobna intimna zadrega, ki vsekakor tudi ne vpliva ugodno na partnerske spolne stike in odnos, ima torej precej širše razsežnosti, kar stroka pogosto spregleda, ljudi pa po nepotrebnem zadržujejo predsodki.