Jure Zadnikar kljub svoji dokajšnji mladosti (letnik 1968) četrtič razstavlja v ljubljanski galeriji Equrna, kar je že samo po sebi dosežek. Slikar, ki živi in dela v Grčiji, je tokratno razstavo poimenoval Proti svetlobi, poudarja pa, da želi prikazati ne le zunanjo, ampak tudi notranjo svetlobo tistega, kar upodablja. Oljne slike predstavljajo predvsem krajine in ljudi, ki so večinoma del njegovega družinskega življenja. Dela, ki jih sam pojmuje kot intimistična, so prežeta z umirjenostjo in spokojnostjo, razen če dramatičnost najdemo v menjavi letnih časov v figovem drevesu. Vendar je dramatičnost popolnoma odveč v motivih in načinu slikanja, ki so pač odsev avtorjevega življenja. Razveseljivo je, da je vse več likovnih umetnikov, ki pozornosti ne pritegujejo le s pretresi in revolucijo v svojih delih. Tudi Zadnikar se očitno zanaša na svoj talent upodabljanja brez odvečnega vznemirjanja. To kaže na samozavest njega kot ustvarjalca, saj se očitno zaveda, da ni zlato vse, kar se sveti, oziroma da ni dragoceno vse, kar izstopa. Večina pa nas verjetno lažje dojame nevsiljive podobe, kot jih naslika Zadnikar, kot kakšne bombastične umetniške nagovore. Res pa je, da sta oba načina potrebna, saj bi bilo dolgočasno, če bi nas obkrožale le ene in iste podobe. Pri Zadnikarju morda vseeno pogrešamo kakšen komentar k naslikanemu, tako kot to naredi Jurij Kalan, ki kljub portretni in družinski motiviki ponudi še prikaz družbenih vplivov na nas. Vseeno je nehvaležno iskati nekaj, česar ni, saj to bolj kaže na nas kot na umetnika, Zadnikarjeva dela pa ponujajo v premislek veliko, le poglobiti se moramo vanje. Sicer pa njegova novejša dela kažejo tudi vpliv okolja, v katerem živi, in ne le njegovih ustvarjalskih zmožnosti! so