Babica je umrla, umrl je tudi eden od stricev in Helena je na kmetiji ostala sama z invalidnim stricem. Dela je bilo vedno veliko, še manj prostega časa pa je ostajalo potem, ko je Helena dobila svojo prvo redno zaposlitev. Spoznala je sodelavce in nove prijatelje, s katerimi se je zlasti ob koncu tedna rada družila, se zabavala v gostiščih in diskoteki. In nekega dne je spet ugotovila, da je noseča. Tokrat se je odločila, da o tem nikomur ne pove, niti materi ne. Tudi zdaj se ji ni zdelo pomembno ali vsaj koristno, da o tem seznani otrokovega očeta. O prekinitvi nosečnosti ni razmišljala. »Otroka sem nameravala obdržati, saj sem si ga želela, izračunala pa sem si, da bi morala roditi enkrat novembra,« je povedala, ni pa znala odgovoriti na vprašanje, zakaj je nosečnost prikrivala. Rekla je še, da je njena mati nekega dne posumila, da je spet noseča in jo vprašala, če je to res, a jo je nalagala, da ni. Zakaj ni povedala niti materi, s katero sta se po njenih zatrditvah lepo razumeli, tudi ne najde odgovora. To njeno prikrivanje postane še manj razumljivo, ko pove, da bi ne ostala sama, če bi rodila, da bi ji vsakdo, ki bi ga prosila, rad ponudil pomoč. Koga se je potem bala? Bi bila kot nezakonska mati v soseščini zaznamovana, prezirana, osovražena? Tudi na to vprašanje je odgovor nikalen. Helena, visoka in čedna svetlolaska, je v pogovoru redkobesedna, brezizrazna, kot da je brez vsakršnih čustev, do skrajnosti otopela. Vsekakor primer, vreden psihološke obdelave.