Med prostitutkami in tudi med njihovimi strankami povsod po svetu za najnižjo raven velja ulična prostitucija. Te pri nas skoraj ni. Zato pa kraljuje v Italiji, kjer je napredovala do neverjetnih razsežnosti. Vsako malo večje mesto pri sosedih je polno lahkih deklet z vseh celin. Ponovno je izjema Trst, ki ni bil nikoli mesto velike prostitucije, saj so tržaški možakarji po nakup hitrega seksa raje hodili k nam in v Istro. Še danes naše kurbe in »plesalke« iz vzhodne Evrope obišče veliko romantikov iz Benečije in Furlanije. Sicer pa je pred leti v tem delu Italije obrt opravljalo veliko Slovenk, predvsem Primork, ki so govorile italijansko. Zanje je veljalo, da so si poskušale v čim krajšem času urediti bivanje v Italiji, celo s porokami z ostarelimi možmi, za kar so jim tudi plačale. Radovednost nas je popeljala v Mestre, danes nam najbližji center ulične prostitucije.Tam je najbolj razvpita četrt kupljive ljubezni okolica glavne železniške postaje. V Mestrah sva bila že okoli sedmih zvečer. Na najino presenečenje v okolici postaje ni bilo nobene čedne punce. Še preden sva stopila v bližnji bar, sva ugotovila, da Slovenci poznamo neverjetno veliko izrazov za prostitutko. Iz rokava sva jih stresla devet. Kurba, lahkoživka, lajdra, cipa, vlačuga, radodajka, lovača, pocestnica in candra. Poznavalci razmer so naju hitro poučili. Povedali so nama, da punce iz vseh koncev sveta začnejo delo po 22. uri. Postaja je zaživela kakšno uro prej. Dekleta se v službo pripeljejo iz bližnjih krajev. V kolodvorskih toaletah se iz punčk spremenijo v zapeljivke noči. Že pred deseto se na delovna mesta postavijo temnopolte pocestnice. Šele kakšno uro za njimi pa se na pločnike odpravijo tudi njihove belopolte kolegice. Razlika je očitna. Temnopolte cipe stojijo v skupinah in se sprehajajo gor in dol po ustaljeni petnajstmetrski trasi, belke stojijo na mestu. Njihovo število je težko določljivo. Vidne so le dve do tri minute. To je čas, ki ga porabijo, da se presedejo iz enega avtomobila v drugega. Ena »sovjetinja« vsako noč zadovolji od osem do deset strank. Zadovolji, to pomeni, da ga vtakne v usta in zaužije spremo za 80.000 lir ali oblečenega v kondom vtakne v vagino za 100.000 lir. Čas uporabe do trideset minut. Vse pa niti ni tako preprosto. Eno se je bahati in biti pravi moški, drugo pa je postati mačo. Medtem ko sva se odločala, ali bi ali ne bi, pa tudi, katero bi, če bi se že žrtvovala za naklado in nakladanje, sva opazila, da so belke nadzorovane, da jih varujejo zvodniki, črnke pa za svojo (na)varnost skrbijo same. Belke stojijo pred izložbami, pod lučmi, črnke so v temi, iz katere se vidijo njihove rdeče rokavice. Odločila sva se za črnke. Belke so bile grde ali preveč nadute. Proti rokavičkam! Najprej naju je napadla najdebelejša iz skupine: »Suchio cazi!« Ne razumete? Fafa kurce, nama je razkrila. V želji, da bi naju privabila k nakupu, je še omenila, da sva zelo lepa. Ni dvoma. »Tu sei bello, bello, bello.« In ker ni takoj dobila odgovora, se je začela malce hvaliti: »Io bella, bella, bella, andemo la posto sicuro.« Torej bila je lepa in vabila je na varno. Ni še povedala do konca, ko me je že zagrabila za jajca. »Auč!« sem izdavil in odskočil. Ko sva odskakljala na varno razdaljo, smo se začeli meniti o ceni njenih storitev. Zahtevala je 80.000 lir za enega. Potem je zaradi nezainteresiranosti in nizkih dnevnic ceno spuščala - po deset tisoč lir in po vsaki poravnavi spet poskušala zagrabiti tiča. Pristali smo pri tem, da bo obema pofafala za 50.000 lir in da bo to počela gola. Še vedno naju ni prepričala, bila je predebela, in čeprav je bila z Jamajke in je dobro poznala celo Marelene Ottley (??), sva se odpravila k mlajšim. Morda celo mladoletnim. Izkazalo se je, da so take črnke celo bolj navdušene nad »šlatanjem«. Preden nama je sploh uspelo kaj vprašati, so naju že čisto prešlatale. Toliko žensk me v tako kratkem času še nikoli ni prijelo za jajca. No, ampak v takem položaju se človeka poloti strah pred ženskami. »Greva k belkam,« sva bila soglasna. Te pa se za naju niso niti zmenile. Očitno nisva delovala kot pravi stranki. Še pogovarjati se niso hotele. Prav. Do najlepše Ukrajinke je prišel mladoletni Italijan in jo odpeljal. Kot da bi nama hotel reči: »Tako se to dela, Balkanca.« Kasneje sva ugotovila, da so pravzaprav prestrašene in da ne znajo reči nič drugega kot: »Si. Centomilla lira.«