In v hipu je bila z njimi, s svojo družino, svojim plemenom, v svojem življenju. Osupljivo čedna punca s temnimi, ravnimi lasmi okrog bledega, preresnega obraza je bila tam, kjer je bil Gerald, ki se je šopiril z noži za pasom, z zalizki, z močnimi, rjavimi rokami. Ljubi Bog, koliko stoletij smo postavili na glavo, koliko dolgih, počasnih korakov vzpenjajočega se človeka je izničila Emily, ko je stopila iz mojega stanovanja v življenje na pločniku! In kakšen obet, kakšne možnosti, kakšni poskusi, kakšne variacije na človeško témo so bili izbrisani! Ko sem tako gledala, se me je polastil obup nad negotovostjo vsakega človeškega poskusa in napora, zato sem se umaknila od okna. Tistega popoldneva sem namenoma poskusila priti za steno, dolgo sem stala tam, gledala in čakala. Zdaj stena ni bila osvetljena, bila je enolična, pusta, prazna. Stopila sem tja in pritisnila dlani nanjo, drsala sem po njej z rokami, tipala in zaznavala, poskušala sem vse, da bi se težka trdnost te reči potrdila pod pritiskom moje volje. Bilo je nesmiselno, to sem vedela; ta stena se ni nikoli umaknila in naredila mostu ali vrat po moji volji ali volji kogar koli drugega. Toda zaradi neskončnega tihega ihtenja, zaradi nesrečnega otroka sem bila vsa iz sebe, izgubila sem običajno razsodnost … ampak če sem zasukala glavo, sem jo lahko videla, krepko mlado punco na pločniku, ki se zaradi prirojene resnosti morda ni smehljala, vendar je bila res zelo daleč od joka. Jaz pa sem hotela dvigniti in poljubiti in potolažiti otroka. In ta otrok je bil tako blizu, treba bi bilo samo najti pravo mesto na steni, da bi pritisnila nanj kakor v starih pravljicah. Eden od cvetov v vzorcu ali točka, ki jo najdem tako, da od tod do tod preštejem točno toliko palcev in potem rahlo porinem … ampak seveda sem vedela, da ne bo nič, pa če zberem še takšno voljo. Vendar sem stala tam ves popoldan in še v večer, ko se je zunaj stemnilo in so na pločniku prižgali ognje, da se je videlo, kako gosta množica jé, pije, se giblje v krogu svojih klanov in zvez. Z dlanmi sem drsela po steni, počasi, palec za palcem, vendar nisem našla sledi ne tistega ne naslednjega dne, nikoli nisem našla tiste jokajoče punčke, ki je ostala tam, nemočno hlipala sama in razlaščena, pred njo pa so bila dolga leta, ki jih bo morala preživeti, preden ji bo mogel čas vliti dovolj moči in jo osvoboditi.