Tako sva se namenila proti 600km oddaljenemu Chiang Mai, enemu večjih mest na Tajskem. Vozovnici sva kupila že dan prej za dobrega tisočaka tolarjev. Avtobusni in ladijski prevozi so res poceni. Ne več nov avtobus je bil še kar udoben. Vožnja sama je nudila tudi nekaj zabave, saj je bil voznik ves zgrožen, ko je čedna mladenka dvignila svojo nogo na naslanjač v bližino njegove glave. Cel avtobus se je hihital, ko je ustavil pred malim templjem ob cesti in smo ga skozi okna opazovali, ko je verjetno molil k očiščenju. Iz Bangkoka smo odpeljali zvečer, tako kot večina avtobusov na daljše razdalje, in vozili smo celo noč do jutra, ko smo se ustavili v predmestju na neki bencinski črpalki. Ker je bil avtobus last zasebne firme, ni smel zapeljati na avtobusno postajo, zato so nas "preložili" na t. i. songthaew, nekakšen napol odprt manjši tovornjak z dvema vrstama sedežev ob straneh. Ta nas je potem zapeljal naravnost do Nice place guest house, kjer nam je odločna Tajka v nekaj minutah predstavila možnosti nastanitve in trekinga z njihovo "agencijo". Utrujeni od dvanajsturne vožnje smo bili še najbolj zadovoljni, da smo si lahko hitro privoščili nekaj uric spanja. Sobe večinoma niso ravno zgled čistoče, neredki gostje v njih so tudi ogromni primerki ščurkov, prav tako pa boste zaman pričakovali, da bodo delovale vse luči ali pa prha in ventilator oziroma klimatska naprava. Tudi električna napeljava je nekaj enkratnega - marsikje iz vtičnic ali pa okrog luči prosto visijo gole žice. Vsekakor bi kak inšpektor od obilja dela lahko hitro obupal. Na notranji strani vrat pa je obešen listek, ki še enkrat dokazuje, da imajo Tajci smisel za rimo, angleška slovnica pa je zanje nekaj povsem odvečnega. Na njem je namreč pisalo: "Please turn off fan and light before you out"