Pokrajino so pred tisočletji naselila mongolska nomadska ljudstva in po okoliških stepah se je s svojo vojsko podil sam Džingiskan, ki naj bi bil tu tudi pokopan. Sredi 17. stoletja so jezero odkrili z zahoda prodirajoči Kozaki, ki so po cesarjevem ukazu osvajali nova ozemlja. Kmalu za njimi so začeli prodirati ruski trgovci in lovci, ki so trgovali z dragocenim krznom. Kolonizacija je bila zaradi obilja surovin neizbežna, vrhunec pa je dosegla z rusifikacijo Burjatov v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vsiljevanjem kolhoznega načina kmetovanja, uničevanjem budističnih šol in samostanov. Starejši prebivalci vedo povedati, da je v čistkah Stalinovega terorja v delovnih taboriščih umrlo približno 10.000 Burjatov, z njimi tudi večina budističnih učiteljev. Ostanke taborišč, v katerih so bili zaprti politično sporni ljudje, pa vam domačini še dan danes lahko pokažejo. V šole in pozneje tudi na univerzo se je naselila ruščina, burjatsko so govorili le še doma. Zato veliko mladih, predvsem v mestih, svojega jezika ne obvlada. Vse se je začelo spreminjati v obdobju razpada Sovjetske zveze, ko je nacionalistična evforija zajela tudi te odročne dele imperija. V valu navdušenja so se pojavile želje po neodvisnosti in vzpostavitvi samostojne države, ki pa so se po moriji v Čečeniji ustalile pri zahtevah po statusu republike znotraj Ruske federacije. Po desetletjih duhovne teme so pri Gorbačovu izprosili odprtje lamaističnega samostana in sprejeli prve novince. Bog se je vrnil in z njim pa tudi tisočletna tradicija. "Burjatščine sem se učila v šoli, čeprav sem Rusinja," pravi Nataša, študentka francoščine na univerzi v Ulan Udeju. "Tu živimo složno, zgoraj v Irkutsku pa med Rusi in Burjati vlada prava mala vojna," je dodala in pogledala svojo poševnooko prijateljico Marino, ki ji je odobravajoče pokimala. In res je na ulicah opaziti mnogo mešanih mladih parov, kar je v Irkutsku prava redkost. Ulan Ude je center Burjatske republike. To je zakotno, za dve Ljubljani veliko mesto, ki se ponaša z največjim odlitkom Leninove glave na svetu. Titan kot opomin na težke čase z očmi v velikosti topovskih krogel strogo bulji v mimoidoče. Vendar pa večina ne misli tako: "Prej smo denar imeli, vendar ni bilo kaj kupiti, zdaj pa se dobi vse, le denarja, da bi kupili, ni. Pa mi povej, kaj je bolje?" Misel, ki se, jo slišal večkrat. V novih okoliščinah so se znašli le redki posamezniki, ki so obogateli z izkoriščanjem ogromnih zalog zlata, plina in nafte v Sibiriji. Dragi avtomobili, ki se v reki zarjavelih lad, volg in moskvičev valijo po razpadlih cestah Irkutska, so simbol novopečenih kapitalistov. Irkutsk, ki velja za finančni in kulturni center osrednje Sibirije, zbuja presenetljivo simpatično podobo. Prezasedeni ulični bari vzdolž reke in promenada čednih deklet v krilcih spominja na morsko letovišče, in ne mesto, kjer so se temperature letos pozimi nevarno približale minus šestdeset. "V takem mrazu mesto zamre, iz stanovanja greš le še po najnujnejših opravkih. Bali pa smo se, da nam bo od mraza razneslo vodovodno napeljavo in ogrevanje," mi je pravila moja stanodajalka Sveta, ko sem jo vprašal, kako se ubrani takih temperatur. "Če bi odpovedalo gretje, bi se zgodila katastrofa! Saj vidiš, kako slabo so zgrajena stanovanja," je odgovorila in z roko zamahnila po razpadli izbi, v kateri živi s petletnim sinom. Z možem sta se ločila, denarja ji ne daje, preživlja pa se z delom varnostice v mestnem kazinoju. "Otroški dodatek za samohranilke znaša trenutno dva in pol dolarja, ha, ha," se je nervozno zasmejala.