A ti gorski kraji, ki so menda kot ustvarjeni za ljubezen, so še najbolj znani po revščini in splošni zaostalosti ter predvsem po pomanjkanju cest, tako da »promet« še vedno poteka kakor v davnih časih - tovor prenašajo konji, ljudje pa pogosto pešačijo po deset kilometrov in več. Območja, kjer se je mogoče ukvarjati skoraj izključno z živinorejo, ne ponujajo kdove kakšnih možnosti za boljše življenje običajno velikih družinskih skupnosti, tako da mladi odhajajo v tujino in si tam poiščejo kruh (ponavadi opravljajo težka ali najpreprostejša dela). Včasih jim je tam huje kot doma, a kljub temu prihajajo v rojstni kraj le na obisk in se nato hitro spet vračajo v tujino. A vendar je še vedno mnogo več takih, ki niso nikoli zapustili teh odročnih krajev. Pravijo, da je življenje resda težko, da pa je tukaj lepote dovolj za vse. Sanjajo o mladih in čednih ženskah in o tem, da bi z njimi (eno ali dvema ...) imeli veliko otrok.