dežela. In če že hočeš kam pobegniti, pobegneš v gozd. Lahko vam zagotovim, da če se kje zares lahko spoznaš, se spoznaš v gozdu. (nasmešek) V enem od vaših mednarodno najbolj uspešnih romanov Zajčje leto je poleg novinarja Vatanena glavni junak tudi zajček. Zajček kot metafora za čistost, nedolžnost, krhkost, s katero se ranjeni, deloma asocialni Vatanen laže čustveno poveže? Zajček je že po svoji naravi nedolžno, krhko bitje, ki potrebuje zaščito. Zato je nekako logično, da se je novinar Vatanen tako navezal nanj, ker je čutil potrebo, da ga zaščiti in mu da neko toplino. Kasneje vidimo, da je bilo celo prej obratno. Da je Vatanen bolj potreboval zajčka, kot zajček njega. Zakaj se vaši junaki na podoben način ne približajo tudi »nedolžni, krhki« ženski, recimo? Vse vaše junakinje so povečini zoprne, brezčutne, nergaške ženske, od katerih vaši junaki pobegnejo. Ja, to drži. Kriv sem. (nasmešek) V svojih romanih pogosto dražim ženske na ta način ...Vsekakor ne mislim, da so takšne vse ženske. Je pa zanimivo, da so moje najbolj zveste bralke prav ženske. Seveda se z mojimi nergaškimi ženskimi liki ne poistovetijo, zato pa v njih prepoznajo svoje kolegice, sosede, znanke ... Ste pa zato zelo natančno in poglobljeno orisali značaj žilave, prisrčno čudaške devetdesetletne Laponke Naske v Gozdu obešenih lisic. Mar to pomeni, da vas zanimajo samo še tisti ženski liki, ki so poskrkali že vso »življenjsko modrost« in so z eno nogo že na drugi strani? Ta devetdesetletna ženica Naska je tudi meni zelo pri srcu, neskromno bom rekel, da se mi je ta značaj prav posrečil. Druga ženska oseba, ki jo imam prav tako rad, je glavna junakinja romana Prikupna struparka (ki se že prevaja v slovenščino, vmes pristavi prevajalka), ki ima prav tako za sabo številne življenjske izkušnje in zavidljivo število let. Kaj vem, morda so moji ženski literarni liki najboljši, kadar so stari, tudi zato, ker moje izkušnje z mlajšimi, čednimi ženskami niso bile ravno najbolj pozitivne oziroma jih nimam ravno veliko. Morda je tudi to, da čednih, mladih žensk nisem imel časa opisovati, ker sem bil takrat bolj zaposlen s tem, da sem letal za njimi ... (nasmešek) Hkrati pa v istem romanu s precejšnjo naklonjenostjo opisujete dve prostitutki, kjer se celo malo spozabite in opišete tudi strastno ljubezen zapitega majorja, ki se zaljubi v eno od njiju; a ne več kot z nekaj stavki. Princip mojega pisanja je takšen, da vanj nekako ne sodi detajlno opisovanje ljubezenskih prizorov in spolnosti. Te stvari raje opišem na bolj prikrit erotičen