Volitve običajno zame niso razlog za slabo voljo. Politiki ne pripisujem takega pomena, da bi si gnal k srcu katerokoli od treh možnosti, na katere sem obsojen: da se lahko odločim kvečjemu za najmanj slabo izbiro; da se volilni pravici začasno odpovem; ali pa da nazadnje zmagajo tisti, ki jih nisem volil. To se dá preživeti. Toda letos postajam zelo slabe volje. Politika je dosegla tako nizko stopnjo, da je začela name negativno vplivati, pa če se od nje še tako nonšalantno odvračam.Za stranko DeSUS mi na primer ne bi moglo biti mar manj, kot mi je, na čelu z njenim smešnim predsednikom Karlom Erjavcem. Prej bi volil Jelinčiča. No, ne bi, ampak ta dva sta vsak po svoje eno in isto.Lahko se torej pretvarjam, da bom živel svoje življenje in se ne bom pustil obremenjevati erjavčevizmom. Za začetek ne prenašam politikov, ki se zapletajo v mednarodne korupcijske škandale pri nakupih težke oborožitve – pri čemer ni nujno, da so se sami okoristili – in ki se kljub temu pretvarjajo, kot da se nič ne dogaja. Ne prenašam politikov, ki dajejo na volilni seznam mlade in (domnevno) čedne ženske, ker špekulirajo, da jim bo to prineslo kak glas več – in se s tem še javno hvalisajo. Ne prenašam politikov, ki pred volitvami vabijo na limanice upokojence z obljubami, da bo vsak upokojenec dobil najmanj tisoč evrov pokojnine, ker je to samo vprašanje prerazporeditve sredstev.Mediji se premalo zavedamo, da v večji meri počnemo to, kar nam diktirajo politiki. Tudi Erjavec. Prepričani smo, da je svoboda medijev v tem, da smo lahko kritični. To je iluzorno. Naj so mediji še tako kritični, še vedno ostajajo politiki tisti, ki določajo teme – pa če so še tako absurdne. Verjetno ni novinarja, ki se mu Erjavčeva izjava o 1000 evrih penzije ne bi zdela neumnost. Toda kako ostati vljuden do človeka, ki takšne stresa? Naša dolžnost je, da negujemo in ohranjamo nivo komunikacije, nivo javnega govora. Vendar je to vse težje in težje, ker je komunikacijski prepad vse večji. Kako se odzvati na izjave človeka, ki se ne ženira govoriti karkoli, na kar mu bodo naivni nasedli? Kako ostati miren in spodoben ob tako neverjetni manipulaciji z revnimi upokojenci? Recimo, da nam to nekako uspe. Toda kaj smo imeli od tega? Še vedno je bil Erjavec tisti, ki nam je vrgel kost. Če jo vržemo mi njemu, se ji bo elegantno izognil in nam odgovoril z drugo kostjo.Tako kot drugi se tudi novinarji radi delajo bolj pametne od politikov. Tako je, ni pa to prav. Še bolj skrb zbujajoče pa je, da je politikov, ki bi bili bolj pametni od novinarjev, vse manj in manj. Politiki so do neke mere resda strokovnjaki, ki se na določene reči spoznajo. Vendar njihovo kompetentnost kompromitira po eni strani ujetost v birokratske mehanizme političnega sistema, po drugi pa preračunljivost strankarskih razmerij. Znotraj tega so njihova razmišljanja in ravnanja konsistentna. Zato pa tudi so tako prepričani vase in občutljivi za krivice, ki da so jih deležni s strani nehvaležnih medijev in državljanov.Kakor hitro pa stopimo iz njihovega miselnega in akcijskega kroga, so njihova prizadevanja v glavnem le še jalova in brez smisla, saj nimajo nobene zveze z zdravo pametjo in moralo – z realnostjo pa jo imajo le toliko, kolikor smo jim pripravljeni in zmožni verjeti.Politična jalovost, nesmisel in nemorala kulminirajo pred volitvami. Večina kandidatov je zelo verjetno manj nesramnih od Erjavca in ne bodo obljubljali takih gradov v oblakih. (Poudarek je na takih.) Kljub temu pa je že tri tedne pred volitvami jasno, da bodo predvolilne obljube – oziroma programi, kot temu patetično rečejo – neprimerno bolj nekonkretne in neoprijemljive kot kadarkoli prej. In to velja za vse stranke. Konkretnost in oprijemljivost predvolilnih obljub sta samo še PR-pozi, tako kot se kandidat odloči za resno kravato namesto za pisano in vzorčasto.Res je seveda, da bodo časopisi s kandidati delali intervjuje in jim postavljali neprijetna vprašanja. Res je, da jih bodo televizije soočale pred kamero in jih v živo silile, naj povejo kaj bolj konkretnega. Oni pa se bodo kot vedno spretnejši retoriki in manipulanti izmikali in vsako kritiko, ki bo na njih zato priletela, okvalificirali kot medijsko pristranskost. Nazadnje pa bo vsak od nas volil tistega, za katerega se mu bo zdelo, da ni izpadel bedak, manipulant in nesposobnež. Odločili se bomo na podlagi osebnega vtisa, ki bo popoln medijsko-politični fabrikat, in živeli v iluziji, da je to, da lahko svobodno volimo vsak svojega, demokracija. Pa ni. Demokracija je to, da izbiramo med enako pametnimi in sposobnimi, a po vrednotah in vizijah različnimi kandidati. Toda te njihove različnosti – na kateri bi temeljila naša edina prava svobodna izbira – ne moremo razločiti za nič na svetu. Skrita je namreč pod plaščem vsega, kar se je na politiki nakopičilo v zadnjih osemnajstih letih.Najhuje pa je, da bo ta degradacija politike povzročila, da bodo v tem fahu ostali eni in isti še naslednjih osemnajst ali celo šestintrideset let. Če to ni razlog za slabo voljo!olitve običajno zame niso razlog za slabo voljo. Politiki ne pripisujem takega pomena, da bi si gnal k srcu katerokoli od treh možnosti, na katere sem obsojen: da se lahko odločim kvečjemu za najmanj slabo izbiro; da se volilni pravici začasno odpovem; ali pa da nazadnje zmagajo tisti, ki jih nisem volil. To se dá preživeti. Toda letos postajam zelo slabe volje. Politika je dosegla tako nizko stopnjo, da je začela name negativno vplivati, pa če se od nje še tako nonšalantno odvračam.