Lepo je bilo pogledati mojega Pavla, lep fant je bil. Moški, ne fant, če naj govorim po pravici, in tudi moj ni bil nič več. Kaj naredi čas! To sem mislila, ko sem ga gledala, in to sem pomislila, ko sem ugledala Cvetko. Priletna debelušna gospa, nikakor ne grda, prav gotovo ne, a kje je bila Cvetka nekdanjih dni, črnolasa, črnooka, rdečelična Sneguljčica? Lase je imela sive, čeprav je bilo vmes tudi nekaj črnih, obraz ni bil več punčkast, inteligenten obraz je bil to. Seveda, Cvetka je bila profesorica biologije, napisala je knjigo o zdravilnih rastlinah, daleč uspešnejša je bila od mene. Kaj pa jaz? Sama sebi sem se zdela kar v redu, in res se nisem zredila, to pa je bilo tudi vse. Spomnila sem se fotografije, na kateri sediva s Pavlom na vrhu Debele peči, enajst let mu je bilo, meni pa nekaj čez trideset. Bog, kako ljubka sva bila na tisti sliki. Kar verjeti ne morem, da je bil tisti čedni ženski obrazek zares moj. Iz fantka na sliki je postal lep in uspešen moški, jaz pa sem se spremenila v staro babo (in Cvetka seveda tudi, pa naj je bila še tako prijetna na pogled).